Lebdim nekje med napol zaprtimi očmi in čisto preveč polno glavo neumnosti. Zmede me tresoč občutek v rokah, če jih dvignem nad glavo, ne da bi prav dobro vedela, kaj naj delam z rokami dvignjenimi visoko v zrak. There's just nothing to celebrate. Yet. Danes ni dan za ubijanje optimista v meni.
Zgubljam se v neskončnih možnostih prihodnosti in skrbno pazim, da se ne zaljubljam ne v stvari in še posebej ne v ljudi.
Petkova bizarka
pred 5 urami


