...rolanje po nymphee...

Pre(p)let

Kadar sem besna, se moje roke ohladijo na približno minus in minus nekaj stopinj. Zadnje čase bi jih z lahkoto ovila okoli najbolj severne ledene gore in to brez da bi me sploh skrbelo za ozebline. Danes bo menda 26 stopinj. Obremenjujem se z mislijo, da bi se morda lahko stopila.

Nohte sem si prvič po prvi puberteti pobarvala na črno, Coldrexe poplaknem z jegerkolo, ker me naslednji teden čaka zdravniški pregled, se v izogib poslušanju o podhranjenosti bašem s klobasami in mozzarelo in si od svoje lube sposojam Lancastrov bronzer, da se izgled moje kože vsaj približno približa merilom normalnosti, ker izgovarjanje na kraljevski ten v tem trenutku ne prepriča več nikogar.

Sicer sem pa fino. Prebiram zbirko kratkih zgodb iz Kube, se v mislih prestavljam v hišo kjer se zbirajo njih junaki, brcam dekco iz svojega golega telesa in jo že hip zatem ponovno besno vlačim nase, ko pa mi zapaše cigaret, se v pisanem kopalnem plaščku in copatih z rdečo kapico pridrajsam na balkon in še enkrat več ugotavljam, da so oblaki roza barve še vedno blazno sexy.

Big girls don't cry

Mati se že kregajo name, ker prepozno prihajam domov in ker sem odnesla edine ključe od drugega vhoda, ki ga vsi ostali sicer uporabljajo le dvakrat letno, ko je treba menjati gume na avtomobilih. S slednjim se vsaj meni ta trenutek še ni treba ukvarjati, ker nimam niti avta, ki bi mu jih lahko zamenjala. Prevozno pijavko igram vsako jutro in vsak večer, a prisežem, da do prevoza ne prihajam z joški, moja luba na srečo pri meni najde tudi druge atribute. Kupi papirjev na mizi se počasi manjšajo, večeri pa končujejo s kozarčkom, dvema, tremi jegerkol, s katerimi me ljudje skušajo odvrnit od razmišljanja. To je čisto po nesreči na posrečen način za nekaj trenutkov uspelo le očetu, ki me je na tisto črno nedeljo popeljal po hiši od enega prostora do drugega kot čisto pravi turistični vodič. Nisem se niti trudila razlagat, da hišo, v kateri sem živela polnih dvajset let, v bistvu do potankosti poznam. In pri tej besedni zvezi se mi spet pojavi cmok v grlu, prsti zadrhtijo in mislim se ne uspe več zbrat in zaključit tega ... karkoli naj bi tole že bilo.

2.020.000?

Čeprav je tematika izbrisanih bolj medijsko izpostavljena šele zadnja leta, se je v moj spomin zapisala še nekoliko prej, z jezno zgodbo moje matere o tem, kako je dotičnim sosedom pomagala, da so si državljanstvo še pravočasno uredili. Takrat seveda še ni bila jezna, njeno jezo so si nakopali nekoliko kasneje, ko so dejanja njihovih potomcev precej grobo posegla v življenje naše družine. Tokrat ne bi o podrobnostih, dejstvo pa je, da so moji ožji sorodniki ostali brez nekaj milijončkov takratnih tolarjev, dedek in babica pa še brez precejšnjega števila živcev.

Sama sem bila sicer od celotne kolobocije precej distancirana. Po eni strani sem čutila s svojimi in razumela njihovo prizadetost, po drugi pa nisem uspela najti smisla v obtoževanju nesojenih izbrisanih sosedov. Niti v obžalovanju takratne pomoči.

Prav tako pa ne najdem smisla v dolgotrajnem sprenevedanju in izmikanju iskanja rešitve. Nekaj tisoč slovencev več, kaj bi bilo tako zelo drugače? Stroški? V vsakem primeru jih bodo poplačali. Plačevanje 'poštenih' državljanov zaradi njihovih napak. Ah, dajte no, raje za izbrisane kot za jebene Patrie. Kot da se je že kdaj s plačanimi davki ravnalo kot bi si mi želeli. Kazen mora bit vzgojna? Ne verjamem v kazen. Ne verjamem niti v ignoranco in obračanje stran. Ne verjamem v cvetlična korita in nikakor ne verjamem, da se stvari pač ne da uredit. Verjamem v boljši jutri in v to, da si ga vsak zasluži.

Moj popolni svet je zelo enostaven.

Dogodki, ki se ne bi smeli zgoditi...

Verjetno ni načina, na katerega bi lahko spodnji stavek zapisala brez da izpadem brezčutna prasica. Kakor koli, kakšne druge osebnosti si v tem trenutku niti ne morem privoščiti. Če hočem vsaj približno funkcionirati.

Skratka, ločila sem se istega dne kot se je Damjan Murko poročil.

You cut me open

Zakaj ljudje najbolj resno vzamejo tiste besede, ki jih najmanj resno misliš?

Vem, težko me je razumeti, ni pa nemogoče.

Sem na dobri poti, da bom obvladala 4 tuje jezike, nikakor pa se ne zmorem naučiti jezika ljubezni.

Deluje nepovezano, ampak ni, samo jaz se ne znam povezati.

Ne najdem ničesar

Sej ne vem. Sej ne znam. Sej ne morem.

Sej...

...ga več ni.

Strici so mi povedali

Če smo že pri rutkah, neskončno srečna sem bila, ko so Frasu njegovo ukradli. Vsaj tako pravi. Ker, če vprašate mene, afganistanskih rutk prav gotovo nihče ne krade. Še posebej, če v resnici sploh niso iz Afganistana.

Priznam, v etikete se nikdar nisem spuščala. Iz neznanega razloga spadajo na spisek tistih reči, ki me delajo nervozne. Teh nikdar ni bilo malo, v zadnjem času pa se spisek povečuje do te mere, da včasih nisem več povsem prepričana, kaj me dela nervozno in kaj ne. Verjetno bi bilo smotrno v tem iskati vsaj del razlogov, da sem zadnje čase res prevečkrat nervozna. Kakšna pa naj bom, če preberem, da so mojo jakno izdelali v Pakistanu? Pred očmi se mi takoj zavrti počasen in podroben posnetek malih otroških ročic z veliko iglo v roki, smrkavega nosa pod solznimi očmi, ujetega v temni sobici brez zraka in svetlobe.

Ampak, jakna je stala 100 evrov. Naj si kupim dražjo? Tako kjer piše, da je narejena v Italiji, v bistvu pa jo enako smrkavi otroci spravljajo skupaj v zabačeni kitajski "tovarni" pod okriljem iznajdljivih Italijanov, ki so svoje dizajne že zdavnaj prodali tja, kjer delavci še ne stavkajo. Ne zaradi plače ne zaradi smeti.

V kaj naj se oblečem, kaj naj jem, koga naj poslušam in komu sploh še lahko verjamem v tem lažnivem svetu?

Zlata doba informacij, jaz pa prav ob vsaki posebej premišljujem, kdo in kako jo je priredil. Zakaj se že dolgo več ne sprašujem. Pri denarju se vse začne in konča. Globalizacija in antiglobalizacija.

Jebeš...