nedelja, februar 14, 2016

Trenutek za poezijo

Pikabu.
Še vedno vidim roza.
Roza ponije in roza oblake,
nekje nad kupi brezvezne navlake.

Pikabu.
Gledam v tvojo smer.
Kukam in špegam, skoraj sramežljivo,
spomine predvajam, nenadjebljivo.

Pikabu.
Ukraden trenutek času.
Dotaknem se ustnic, pomislim nate,
a veš, ker sem še vedno ... vate.

Pikabu.




torek, november 24, 2015

Snap out of it

Nohte sem si nalakirala komplet narobe. Ni bilo časa. Če si zadolžen za pripravo juhe, ki je načeloma sploh ne ješ, to terja posebne priprave. Nisem si mislila, da je lahko lupljenje buče tako jebeno težko opravilo. Porezala sem si tri prste! Pa naj še kdo reče, da je simpl bit vegi. Pri razkosavanju mesa ni nastradal niti en prst. V vednost in ravnanje.

Mojstrica samopoškodb sem že leta. Ta s prstom ni bila zadnja. Včeraj sem recimo ugotovila, da se med delanjem trebušnjakov ni priporočljivo smejati. Nimam pojma, koliko je trebušnih mišic, ampak eno sem si med glasnim režanjem nategnila. Na desni. Mogoče imam predispozicije za športnico, ampak to je le še ena izmed stvari, ki jih v življenu zmerno do pretežno ignoriram. Tako kot to, da se vsako jutro zbudim z istim komadom v glavi.

Edini način, da se rešiš skušnjave, je, da se ji vdaš. Zato sem kupila oblekico, ki jo je izbral.

sreda, november 18, 2015

I'm fine

V luči dogajanja po svetu se moji problemi zdijo minorni. Samo niso. Ker so moji. In ker sem dekle. Dekleta nikoli nimamo majhnih problemov, imamo situacije. In nekatere so boderline nevzdržne. In tudi borderline nevzdržne situacije se delijo naprej. Delijo se na tiste, ob katerih se z drugimi dekleti naglas krohotamo, se tolčemo po kolenih in držimo za roke, kot da že samo to ponuja neko magično rešitev in veste kaj, včasih res jo. Če se le da, to počnemo ob kozarcu dobrega vina. Sredi Pariza. Običajno pa kar v službi najbližjem lokalu ali v avtu na poti domov.

Druge borderline nevzdržne situacije prepoznamo po posebnih simptomih. Naključni ljudje te sprašujejo, če si ok, čeprav se ti že v štartu ni dalo skrivati, da preživljaš totalno crappy dan in se ti tudi po prejetem vprašannju ne da potruditi niti toliko, da bi spravil skupaj tisti tisočkrat zvežbani prisiljeni nasmešek. Ker fakof. I'm fine. Potem ti rečejo, da si tečna. Tečna je najgrša beseda na svetu.

Če pa so situacije res zajebane, ne več borderline, ampak čisto zares nevzdržne, takrat smo dekleta tiho. Mogoče ne vsa dekleta. Posploševat nikoli ni bilo lepo. Včasih je samo lažje pisati v množini.

Put your hands down my pants.

sobota, november 07, 2015

If I be wrong

Tak melanholičen dan. Mogoče sem si prvi kozarec vina natočila prepozno. Sem imela le dober načrt počet puncaste stvari. Skuhat dobro kosilo, ki ga bom jedla še naslednje tri dni, čeprav to res nerada počnem, se mazat s kremicami, crkljat mačka in poslušat trapasto muziko.

Na koncu sem razkosavala meso. Resne kose mesa. Kosi mesa ne čakajo. Treba jih je ustrzno obdelat in spravit v zmrzovalnik. In si pustit en kos za jutrišnje kosilo. Današnje bom pojedla za večerjo. Prilagajanja se učim zelo počasi, ampak se.



It is what it is.

sreda, oktober 28, 2015

Jebeš tak svet

V resnici dejstvo, da živim v državi nazadnjaških, zadrtih, younameitwegotitfobnih ljudi zame ni nobeno presenečenje. Bolj me preseneča število ljudi, ki jih je to dejstvo šokiralo šele sedaj. Ponavadi sem jaz tista, ki čisto dobro funkcionira v milnem mehurčku.

Reč, ki me je ob izbruhu begunske krize zares šokirala, razburila, younameitdidit, je to, da smo kot država totalno nepripravljeni na dogodke, ki se jim reče višja sila. Trenutno so to begunci, lahko pa bi bile poplave, potres, vojna, jebeni meteor, povsem vseeno je. Država odpove. Sposojamo si šotore, 5(!) policajev iz Nemčije, prenosne bolnišnice brez ginekološke klinike, piškote, palerine, younameitweaskforit.

Pa ne samo mi, z Evropo ni dosti drugače. Birokrati zasedajo, dogovori se sklenejo, dogovori padejo, obsojamo, kažemo s prstom, linčamo. Z besedami in kamenjem. Ker se cenimo.

Vsi za enega, eden za vse? Vsak zase in vsi po vsakemu.


ponedeljek, oktober 26, 2015

Fair enough

Včasih je človek ponesreči pameten. To, ali pa se zgolj planeti poravnajo tako, da se v trgovini sprehodiš mimo police s Ferrero Rocher ravno na dan, ko potrebuješ malček čokoladne tolažbe.

Ker nekateri dnevi so pač sitni in ti si siten z njimi. Začnejo se z nočnim prebujanjem, ki ga še manj od mene ceni maček, nadaljujejo s trapasto zaležanimi lasmi in končajo s pohanim sirom, ki se vehementno razlije iz drobtinastega ovoja, v katerega si ga skrbno odeval pol ure prej.

Možgan se pa ovija. Okoli ene in iste stvari. Stvari, ki jo držiš v rokah, potem je pa kar naenkrat več ni.

S polnimi usti čokolade je vedno lažje sanjati o boljšem jutri.

torek, oktober 20, 2015

Cigarettes After Sex

Danes lahko sedim samo v eni pozi. Podprta s štirimi povštri na sredini postelje, kjer je najbolj trden del. Čez vrat in polovico hrbta imam nalimam največji flajšter, kar sem jih kdaj videla v živjenju. Greje jo. Eno izmed tistih poškodb, ki sem si jih sposobna povzročiti med spanjem. Spisek je presenetljivo dolg.

Maček vlogo bolničarja jemlje blazno resno. Že kakšne tri ure se ni premaknil izpod moje podpajske. Vsake toliko mi v hrbtno stan dlani zapiči svoje pristrižene krempeljce, ravno dovolj, da me opomni, da ga s prčkanjem po računalniku nerviram. Nismo bili vsi ustvarjeni za božanje.

Chetova razmišljanja v teksturah občasno prekinem z novim najljubšim komadom. Od včeraj.



Soba diši po vaniliji, jaz pa po mandeljih. Strupeno in v skladu s pravili.