They say we lost but I say they lie!

Auch... Zbudila sem se prilično sesuta pred približno enaindvajsetimi minutami. Plan, spoznat Londona, njegovo luštkano polovico in pol in še nekaj kandidatov, za večino katerih poprej sploh nisem vedela, da smo povabljeni na isto 'eno pijačo', je, kakor velika večna mojih planov, prav nemarno splaval po vodi. Ne me narobe razumet, vse te ljudi dejansko sem spoznala, zataknilo se je le pri eni pijači, ki se je magično spremenila v številko, ki je niti ne vem, pa tudi če bi jo vedela, bi vam jo zamolčala.

Ampak, pojdimo kar lepo po vrsti. Do devetih sem uspešno zaključila vse zadevščine na jobu in oddrvela domov, da na hitro naredim človeka iz sebe in se pustim odpeljati v Katakombe. Misijo bi mi skorajda preprečil Sajko, ki se je do naju pripeljal kakšnih pet minut pred mano, ampak ko sem hodila po stopnicah, sem bila zaradi njegovega potratnega ravnanja s parfumom ves čas nekje na meji med zavestjo in nezavestjo. Potratnost je v stanovanju nadaljeval še Fras, ki je na podoben način zadušil kopalnico, ker pa si nisem mogla privoščit, da bi fanta dišala bolj in lepše kot jaz, sem se seveda še sama primerno polila in v nekem trenutku me je resno zaskrbelo, če bo mačka tako zaplinjanje sploh preživela (in ga je).

Ker me je Sajkič z zapisom že prehitel, si lahko kar tam ogledate, za koga sta se dejansko tako napedenala (belosrajčnik in črnosrajčnik) in kdo vse so bili udeleženci pijanskega pohoda. Sama pa bi se skoncentrirala predvsem na hrano. Presenetilo me je že to, da so v pub, kar naj bi Katakombe bile, začeli nosit hrano. Četudi giric ne jem, kar temelji predvsem na dejstvu, da jih nikoli ne postrežejo očiščenih, se mi je poteza zdela sila simpatična. Vsaj mene pijanost vedno pahne v lakoto. Ker zaradi poprejšnje ihte v celem dnevu nisem uspela vase spraviti niti grižljaja in ker so mi z vseh koncev pod nos molili gledajoče me girice, me je želodček začel opozarjati, da jegerkola pač ni hrana zanj. Vse skupaj je s sokoljevim očesom opazil Šef z nazaj počesanimi lasmi in mi dostavil gyros limited edition brez zelenjave! Če bi bila Srečko Katanec bi tulila 'Kapo dol!', ampak ker sem zgolj Nimfa sem mu poklanjala hvaležne poglede in kot mantro šepetala 'Rispekt!'. Končno postrežba, da se reče in verjemite, moje razvajene riti ni vedno lahko prepričati.

Skratka, Londonu svaka čast za organizacijo ogleda fuzbal tekme in predvsem za dobro voljo kljub žalostnemu dejstvu, da je njegovo moštvo zgubilo proti Italjanom. Jebatga, stari, če te žoga zadane v stegno, ti pa se valaš po tleh držeč se za trebuh in s tem uspeš prepričat sodnika, da je bil nad tabo narejen prekršek, potem pač moraš postat prvak. Mogoče bi Liverpool naslednjič res lahko stavil na Croucha, ki bi se prelomil ob strelu iz tridesetih metrov? Kaj praviš? ;)