Eyes full of emptiness

Mraz se je že zdavnaj polastil ostankov moje duše, ta teden je podleglo še telo in jezi me, da telesa skorajda ne čutim več, ostanki duše pa še vedno trpijo. Človek bi mislil, da se bom počasi že naveličala travmirat, še posebej zato, ker se stvari z vsakim dnem premikajo le na slabše, ampak jaz še kar vztrajam pred zidom, ki se ga ne da porušit ne z glavo ne s srcem. Čakam kot bi čakala na metek, ki bi mi skupaj z možgani iz glave izbil tudi potrebo po njem. Želje so za pičke in biti bolj pičkast od trenutne mene ni skoraj, ampak povsem nemogoče.

Počutim se kot jebeni Gargamel. Celega te bom dobila pa če potem takoj umrem! Za zjokat. Aja, saj to itak počnem tako pogosto, da mi ljudem okoli mene niti ni potrebno več razlagati, zakaj sem tako zelo asocialna.

Se pa vseeno spet poskušam smejat, ker se me menda še vedno vsi bojijo. Mene in mojega pogleda. In ko mi je zadnjič še direktor navrgel, da sem 'such a dominatrices', se je pogled spremenil v nekaj bolščeče vprašujočega, ker se sama sebi zdim bolj podobna kakšen mesec dni staremu munchmallowu. Vsake oči imajo svojega malarja, pravijo, in čeprav se mi splošno počutje z rdečimi črkami redno izpisuje na čelu, jih vsakdo tolmači s svojo abecedo. Zakaj zavraga so mene v šoli naučili samo tri?!