Parampapa

Breathing, still breathing in neskončno bi bila srečna, če bi mi zametek bolečega mozolja na desni strani čela predstavljal trenutno največjo težavo v življenju. Pa ni čisto tako. Še vedno sem prilično deprasta, ampak sem se vsaj pripravila do tega, da skoraj vsak večer zapustim jokalnico (kopalnica v kateri največkrat jokam). Moralke, ki ti jih Neznanci servirajo na fejsbuku, očitno delajo manjše čudeže, še posebej, ker sem brcanja v rit resnično potrebna. Ja, priznam.

Sem pa dobila že predhodno darilo za Miklaža. Oča so me včeraj zbudili, ker so v soboto spet ribce lovili in ker vedo, da imajo gospodična hčerka ribice res radi, med samo budnico pa so še dodali, da mi za cel teden rentajo avto z bencinom vred. Ker bo cel teden dež, so rekli, meni pa so sodobna Miklavževa darila vsaj letos kar nekako všeč.

Če se ob ponedeljkih bliska kot sredi najhujše poletne nevihte, očitno nimam časa biti sitna. Tudi podarjeni Ferrero Rocher je pasal na brbončice, horoskop pa mi napoveduje predvsem žetje na različnih področjih in blazno romantičen vikend. Z Mojo Lubo se glede rentanja njenega No.1 Moža še dogovarjam, Gospoda Nedostopnega pa od sobote, ko sem ga, trapa trapasta, spet gostila med svojo rjuho in prevleko za kovter, precej uspešno ignoriram. Podobno kot on mene. Vzajemnost v pravem pomenu besede in alkohol resnično pomaga. Če ne drugega ob prihodu domov vsaj zaspim kot top, kar predvsem pomeni, da na njegov telefon ne pošiljam patetičnih sporočil. Način mogoče res še ni najbolj pravi, ampak saj sem tudi sama že od nekdaj bolj kot ne napačna.

Pogrešam dotike...