Ne, resno...

...a kdo kupi vinograd?

Tuc tuc tuc

Pizda. V grlu me praska, oči se mi solzijo, v glavi mi razbija, splošno počutje je spomin na nekaj, kar je nekoč obstajalo, ker ta trenutek obstajta le še plitko dihanje in upanje, da Coldrex ne deluje magično samo kadar snemajo reklame.

Ampak, tokratne bacilčke zaradi njih porekla vseeno ne morem sovražiti tako kot vse ostale, ki so se me polotili do sedaj. Tokratni bacilčki imajo privilegije in posebni tretma. In Mati mi grozijo, da me pridejo iskat že ob treh. Nisem še potrdila prevzema predvsem zaradi tega, ker nisem povsem prepričana, da bo takrat že topla voda in da bodo oče že zakurili kaminček. Kdo pa še hodi domov ob treh?

Ponoči bom pojedla še tri kose potice, še danes, ker jutri je zagotovo ne bo več in če je slučajno zmanjka že to noč, vem, da imam v hladilniku na voljo še domačo salamo in najboljši sirček. Polnočne malice niso le navada, postale so ritual.

Things stuck in my head

Iz glave mi štrli velika srebrna roža, za katero se skorajda zdi, da bi lahko razbila črnino v katero sem odeta. Skoraj. Tako kot se mi je zjutraj skoraj zdelo, da je že zvečer in še vedno me zebe v desno roko. Brez skoraj in tudi babica je bila ponosna, da sem končno oblekla črn volnen puli, ki pa me že spominja, zakaj pulijev načeloma ne maram. Moj vrat je lahko utesnjen samo kadar sem gola.

Ponoči sem se zbujala. Nenačrtno. Zbujala sem se ob vsakem tresku in potem dovolila dežnim kapljicam, da me nazaj uspavajo, nisem pa še uspela ugotoviti, kako naj popravim črko 'v' na službeni tipkovnici. Da šteka tipka 'y' na domačem Mekiču, se mi zdi že prav simpatično, ampak službena 'v' in njeno norčevanje iz uradnih dopisov, tega pa ne morem več tolerirati. Zakaj potem vedno znova uspem tolerirati njega?

It's just an illusion

There are some fucks who think I'm sick mainly because I'm honest and haven't got much to hide. Never did.

Where's the irony? They don't have the decency to say it to my face.

In my little world that's called sick. Or maybe just insecure.

Try earning the right before judging people you know nothing about.

Salama in Galama

Mati danes praznujejo. Zbudili so me že ob 7.50, da ji pomagam še z drugo in tretjo serijo narezkov. Ob osmih sem se napol slepa in skoraj po vseh štirih privlekla v zgornji štuk in povsem robotsko zlagala mesnine in sirovine na pladnje. Ob 8.15 sem se že zavlekla nazaj pod kovtr, na BB-ju preverila sporočila in ugotovila dve stvari. Moja luba mi še vedno bere misli, Materi pa sem povsem pozabila čestitat za rojstni dan. Prvi sem odgovorila, da kasnejši odhod v službo povsem odobravam, potem pa sem se še drugič povzpela po stopnicah, objela in polupčkala slavljenko, govorila sem bolj malo, mi je pa ona povedala, da sem jaz njen sonček, moj bratec pa njena zvezdica. Mogoče se na prvi pogled zdi, da je malo zamešala, tudi meni se je najprej, ampak takoj zatem mi je postalo jasno, da vse skupaj ima smisel. Razumem.

Včeraj pa, včeraj marsičesa nisem razumela. Najprej me je na temačnejšem koncu ulice oči zalotil med pogovorom s fantom, ki ga ne pozna, potem so me pri istem početju zalotili še gospodje in gospe, ki so prišli galamit k Materi in še preden sem dobro dojela kaj in kako, so me že hiteli spraševat po stanju mojih prstov in salamoreznice. In potem mi je bilo nerodno. In še malo nerodno, ampak kmalu se mi je vse skupaj zdelo že povsem normalno, celo posrečeno in prisrčno. Moja Dva imata fletne galameže, ki na srečo niso upoštevali mojega nasveta, da bi prinešeno torto vrgli Materi v obraz. Se vidimo v soboto, ampak definitivno ne v bližini torte!

Demolishing myself

Poleg standardnih vprašanj o anoreksiji (sem se zredila!), se vsake toliko časa najde še kdo, ki me povpraša po domnevnih samodestruktivnih nagnjenjih in po včerajšnjem dnevu lahko končno zatrdim, da jih zagotovo imam.

Emotična brazgotina se je že skoraj zacelila, tako da sem si skoraj morala priskrbeti nove rane in modrice. Za začetek sem pri odpiranju kopalniške omarice z vratci zataknila kabel od lučke, ki mi je padla na gobec. Prva rana se torej nahaja na notranji desni strani zgornje ustnice. Kmalu zatem sem ob nalaganju polen na ogenj svoj desni kazalec prislonila na razbeljena vrata kamina in ga zaznamovala z rdečo in zgubano opeklino. Desni kazalec, ne kamin. Proti koncu večera, ko sem, tipkajoč po Mekiču, hodila iz ene sobe v drugo, pa sem se s sredincem desne noge zaletela v levo nogo likalne deske, a na mojo srečo vidnih posledic na tem delu ni. Ne na moji ne na nogi likalne deske. Bolečina je bila silovita in kratkotrajna, točno takšna kot jo imam rada.

Popoldne moram Materi, ki bo jutri srečala Abrahama, pripraviti narezke, ker pride izbrano ljudstvo zvečer galamit, precej pa me skrbi, kaj vse gre lahko narobe pri upravljanju z mesoreznico. Če od danes naprej ne napišem nobenega zapisa več, potem veste, kako se je končalo...

Imam recept!

Se vam kdaj zazdi, da vas ljudje enostavno ne poslušajo? Jaz pišem, da s svojo karmo uničim vse, česar se dotaknem, takoj zatem pa mi v roke porinejo BB Curve-a. Ironija.

Za vsak slučaj sem, preden sem ga prijela v roke, le-te zaposlila s tremi obloženimi kruhki in dvema čokoladnima rezinama, vse skupaj sem polpaknila s sokom črnega ribeza in potem previdno odprla škatlo. Seveda bi bilo v tistem trenutku precej bolj pametno poslušati prezentacijo (počakajte na ponedeljek, menda bo takrat vse imelo več smisla), zaradi katere smo tja sploh prišli, ampak saj veste kako je z otroci in novo igračko.

Skratka, sedaj nimam nobenega časa. Besno tipkam po BB-ju, poskušam ga spoprijateljit s svojim Mekičem, ki nad novim prišlekom nekako ni najbolj navdušen, prav tako pa ga ne mara moj (sedaj že) stari P1i. Očitno je BB en velik posebnež, ti pa so že od nekdaj moja šibka točka.

Grem nas naprej mučit.

Aja, punce, BB je čudovit pripomoček za preusmerjanje pozornosti stran od grdih, grdih fantov. Očitno sem res rabila drugega, pa čeprav si ne bi nikoli mislila, da samo mobilnega operaterja...

(Pa da ne bi kdo začel s pametovanjem o tem, da gre samo za začasno rešitev. V tem trenutku stika z realnostjo prav nič ne potrebujem!)

Nimaš pravice

Za vsak slučaj, da slučajno ne pozabim ali da spet ne zapadem v popuščanje brez pametnega razloga, si pišem tale opomnik. Če te poskušajo ljudje nategnit samo zato, da bi sebi prihranili en kup problemov, se jim ne pustit. Nikakor.

Niti slučajno nisem grda oseba, ja, imam slabe trenutke, ampak moj čut za pravičnost nikoli ni bil pod vprašajem. Vem kaj so dogovori in vem kakšni so bili. Vem kaj sem izrekla iz razburjenja in zelo dobro vem, kaj si povsem mirno razlagal ti. Slutim tudi, kaj si razlagal drugim in iz kje izhaja tvoja slaba volja, iz kje izhajajo tvoji strahovi.

Ampak dejstva so še vedno dejstva. Niso vedno lepa, niso vedno takšna kot bi si želel, neizpodbitno dejstvo pa je, da sva oba enako (ne)pomembna, tvoj dogovor je vreden toliko kot moj, tvoja beseda toliko kot moja, tvoje zahteve toliko kot moje.

Kadar nimam prav me ubiješ z argumenti, tokrat si bil tiho. Številke so ti bližje, izvoli...

Ti: 1+1=2
Jaz: 2-1=1

Dogovor je bil isti. Se ti rezultat res zdi pošten?