It might look as a plan...

Beri dela. Ga ma rada takega. Sicer me kar precej jezi, da je bil potreben reset oz. po berijevsko Whipe Handheld, ampak sem relativno hitro spet postavila vse na svoje mesto, tako da sva spet lahko domača. Se kar navadiš na hudiča in ne vem kakšno karmo ima Chef, da vedno naleti na drame, ker z mano so na Simobilovem centru ravnali kot s princesko in čeprav sem vsakič govorila z drugo osebo, so prav vse točno vedele kakšen problem me teži in v katerem štadiju potencialne rešitve smo. Ajm spešl.

Pa pripravljam se na pripravljanje silvesterske večerje. Z očetom. Z očetom jo bova pripravljanja, ne bo večerja z očetom. No, bo večerja z očetom, ampak ne z očetom kot prilogo glavnim jedem. Skratka, jutri kuhava in pečeva, preden se zavlečem pod kovter pa bomo verjetno še pojedli. In nazdravili.

Ob polnoči bom dišala po mandeljnih in se vrtela sredi križišča.

Ne delava ne jaz ne on

Če si res brihten, in jaz to definitivno sem, potem se v današnji mraz pogumno podaš v črnih žabastih pajkicah (2 kom), modrem predpizdniku, roza puloverju in jakni. Zaradi nekontroliranega tresenja, ki me obvlada do popolnosti, sem si s kavo polila čik, Mati pa so me previdno vprašali, če sem že trda. Sem. Najtrdejša.

Mimogrede, moj Beri je pobezljal. Ne obvešča me več o prejetih mejlih, prikazuje pa urico, ki nakazuje, da konstantno nekaj melje. Ugasnila sem ga že neštetokrat, ven sem vzela tudi baterijo in ga tako nebogljenega pustila približno pol ure, ob ponovnem vklopu pa se je zgodba ponovila. Neštetič. Kaj mu je?

Hungry much?

Samsko življenje še vedno sucks. Pa nočem fanta, da ne bo pomote, ker fantov še vedno ne maram, bi pa definitivno potrebovala (jp, gre za najbolj možno surov pomen besede) prijatelja. Samskega, čednega, postavnega (spet smo pri surovosti) in ne ravno neumnega, čeprav je to zadnje lahko opcijsko (še enkrat, ne iščema fanta).

Kaj naj, ja, sem plehka, plehkejša, najplehkejša in, ja, potrebujem. Nekoga. Nekaj. Brez nagovarjanja neznancev po lokalih in brez zmenkarij. Care to join?

Finding Mojo

Rojstni dan je mimo in včeraj sem se mogoče malo odkupila tudi glede svoje domnevne asocialnosti. O, ja, šla sem ven in imela sem se fajn, fejst fajn, kdobisimislil...

Je šlo za one man job, definitivno, in ker mi je odgovor, ki sem ga tako vestno servirala vsem po vrsti, skenslal že v samem štartu, sem se za eno noč nehala delat nedostopno in si ga pribeležila v koledarček. Še pred dogovorjeno uro sem iz sebe naredila človeka, navlekla kratko majico čez dolgo, zategnila pas do zadnje luknje in nagamašene noge vtaknila v črne superge z modrimi rožicami. Potem sem se v Ortu skoraj zgubila in definitivno napila. A sem že rekla, da je bilo fejst fajn?

Pa da si ne bi kdo kaj domišljal, seveda še vedno travmiram, je pa pasal slišat, da se mi svetijo učke, malo manj prijetno pa se je bilo zbudit s čigumom v laseh, ampak jebatga, shit takes time.

V vednost

Niti slučajno ne mislim praznovat rojstnega dneva, če mi odrečejo tudi sex. Barabe.

Lágrimas

Zadnje čase, in čase lahko tokrat raztegnemo na mesece, se ne počutim več blogerka, zadnje čase, ki so še vedno raztegnjeni na mesece, se ne počutim več jaz. Ne trpijo samo oči, kadar se zazrem globoko vase in v megli ničesar več jasno ne vidim, se mi zdi pa skrajno smešno, da gledam le še gosto meglo tudi kadar se ozrem naokoli.

Notas Muertas.

Still same Facts

Tan!a je firbčna, ampak jaz sem s tem že zdavnaj opravila. :P

Božični duh...na mojem nosu

Huh, doma sem končno poravnala odprte račune za olje in od danes naprej v moji mali sobici radiator ne bo več vklopljen. Tako ali tako me ni praktično nič doma in vse kar potrebujem je tisto malo tople vode, da si pogrejem premražene kosti, kar bi moralo po vseh pravilih deljenje stroškov malce zavekslati. Se pa vseeno bojim, da bodo moji argumenti gladko spregledani, še posebej zato, ker prav nihče ne more preboleti dejstva, da smo olje kupili tik pred pocenitvijo pa tudi jaz vedno težje prebolevam, da nič od tega ne bi bilo problematično, če bi me nekdo pač grel. Ah, ja.

Sem pa preživela službeno novoletno zabavo, ampak res komaj. Zaradi nehotnega udarca na nos, se ta zdaj predbožičnemu času primerno sveti v rdeči, kar definitivno preusmerja pozornost od otečenosti. Letos me komot naslavljate z Dragi Rudolf.

Ni pa čisto vse tako zelo grozno. Moji Lubi sem končno kupila rojstnodnevno darilo, tako da se bova čez vikend že mečkali na pregrešno dragi in oh in sploh lepi posteljnini, sem pa skregana s Fejsbukom, ker me spominja, da bom kmalu starejša in z Babico, ki mi je za dobro jutro prerokovala, da bom umrla pred njo.

Grem si zdaj napudrat nos...

A je?

Trenutek, da neham iskati sebe v tvojih očeh in čas, da se spet najdem v svojih.

En čas ali dva

Brrrr. Kaj d fak je s to zimo in s tem dežjem?! Zebe me na obroke od 8 do 8.30 zjutraj, ko se kobacam iz postelje, od 9 do 9.15, ko se kobacam iz avta, od 10 do 10.15, ko si privoščim kavico in čik, od 17 do 17.15, ko se kobacam nazaj v avto (ja, ta teden delam 'samo' po 8 ur, če pozabim na morje službenih telefonskih klicev, s katerimi se ukvarjam med namakanjem v banji), od 17.45 do 17.50, ko se ponovno kobacam iz avta in od 8 do 11, ko počnem celga boga stvari, ampak ne več sama in ne več doma, še vedno pa ne z nikakršnim fantom, ker poleg tega, da jaz ne maram njih, tudi oni ne marajo mene. Še vedno ne razumem, kaj natančno naj bi bilo tako zelo fajn pri samskem življenju, vem samo to, da sem ga sita, po drugi strani pa me misel na zmenke (to se že sliši tako jebeno zlovešče) in spoznavanje in jadajadajada totalno spravlja ob živce.

V bistvu bi potrebovala samo prostovoljca, ki bi mi na dan poslal 3 sporočila, zaradi katerih bi se počutila blazno hot, zvečer bi se vzajemno zlorabila, verjetno bi še dovolila, da me uspava, ker je objet še vedno najlepše zaspat, naslednji dan pa jovo na novo in to samo zato, ker česa globljega ali kompliciranega ta trenutek niti slučajno nisem sposobna, prilagajat se pa čisto zares nikoli nisem znala. Hotla. Whatever.

Ponoči sem v mislih preurejala sobo, ker hočem spat na tleh. Postelj ne maram. Dolga leta sem spala na napihnjeni blazini, nekaj časa na fotonu in definitivno je čas, da se poslovim od postelje, na kateri sem, takrat še pubertetnica, enemu samemu fantu vzela nedolžnost. Ah, spomini...

Parampapa

Breathing, still breathing in neskončno bi bila srečna, če bi mi zametek bolečega mozolja na desni strani čela predstavljal trenutno največjo težavo v življenju. Pa ni čisto tako. Še vedno sem prilično deprasta, ampak sem se vsaj pripravila do tega, da skoraj vsak večer zapustim jokalnico (kopalnica v kateri največkrat jokam). Moralke, ki ti jih Neznanci servirajo na fejsbuku, očitno delajo manjše čudeže, še posebej, ker sem brcanja v rit resnično potrebna. Ja, priznam.

Sem pa dobila že predhodno darilo za Miklaža. Oča so me včeraj zbudili, ker so v soboto spet ribce lovili in ker vedo, da imajo gospodična hčerka ribice res radi, med samo budnico pa so še dodali, da mi za cel teden rentajo avto z bencinom vred. Ker bo cel teden dež, so rekli, meni pa so sodobna Miklavževa darila vsaj letos kar nekako všeč.

Če se ob ponedeljkih bliska kot sredi najhujše poletne nevihte, očitno nimam časa biti sitna. Tudi podarjeni Ferrero Rocher je pasal na brbončice, horoskop pa mi napoveduje predvsem žetje na različnih področjih in blazno romantičen vikend. Z Mojo Lubo se glede rentanja njenega No.1 Moža še dogovarjam, Gospoda Nedostopnega pa od sobote, ko sem ga, trapa trapasta, spet gostila med svojo rjuho in prevleko za kovter, precej uspešno ignoriram. Podobno kot on mene. Vzajemnost v pravem pomenu besede in alkohol resnično pomaga. Če ne drugega ob prihodu domov vsaj zaspim kot top, kar predvsem pomeni, da na njegov telefon ne pošiljam patetičnih sporočil. Način mogoče res še ni najbolj pravi, ampak saj sem tudi sama že od nekdaj bolj kot ne napačna.

Pogrešam dotike...