Črno za nohti

Recimo, da sem se že skoraj pocajtala. Deda Mraz me je namreč, pridno dete, letos obdaril z vročino in izredno trdoživim kašljem, ki se mu je za nenajavljene in nezaželjene obiske zdel najprimernejši nočni čas ali kot bi rekla kolegica Centrifuzna, bio je ritam al sad ga nema. Praznike sem torej preležala, spala podnevi, pokašljevala ponoči in izmenično uživala enkrat v bolečini pljuč in drugič v bolečini trebušnih mišic, za katere kar nekaj časa nisem bila prepričana, če jih sploh še imam. Zdaj sem.

Vse zgoraj našteto seveda nikakor ni bilo prijetno, sem se pa kljub temu večino časa počutila presenetljivo kul in ta občutek je danes nekdo nasilno pomendral. Poleg epizode s foliklom, ki me je obogatila za dragoceno izkušnjo najhujše bolečine ever, obstaja še ena bolečina, ob pojavu katere zagotovo vem, da sem bila nasilno pahnjena nekam čez, bolečina med lopaticami namreč.

Ta spužvasta pokveka od človeka me odira pri živem telesu.

Mission: Eliminate!