As if...

Čeprav sem ves čas vedela, da se bodo stvari spremenile samo, če se bom dejansko premaknila z mesta kjer sem tacala, sem seveda tacala še naprej. Tacala sem zjutraj, čez dan, zvečer, še ponoči sem tacala, namesto da bi spala. Nisem želela drugam zgolj zaradi enega samega razloga - da me ne bi slučajno zgrešil, če bi me iskal. Samo zato. Pa kaj potem, če mi je bilo ves čas vse kristalno jasno, verjela sem samo tisto kar sem si želela verjet.i Zanalašč se nisem nikamor premaknila in neštetokrat sem se zlagala sebi in drugim, da se v resnici trudim premakniti. Vsaj malo, ni važno kam. Obstala sem, ujeta v lastno neresničnost.

Klišejsko bi bilo reči, da sem potrebovala čas, ker sem ga prej želela ustaviti ali pa vsaj prikrojiti po svoje. Niti v najbolj deprastih trenutkih nisem upala na boljše čase, hrepenela sem le po preteklih in se zgubljala v izmišljenih. Resnica? Tudi kadar me je bodla v oči z ostrino samurajskega meča, sem jo ustavila z enim samim utripom vek. Koga pa briga resnica, če se pa niti slučajno ne sklada z mojo predstavo. Z mojo potrebo. Ne bi mi moglo biti bolj vseeno zanjo, zanj pač ne.

Ampak...

Ena bilka, en plevel je rasel neodvisno od moje neresnične neresničnosti. Vsaj takrat sem si tako predstavljala, takrat ko sem prvič začutila korenine, ki se niti slučajno niso pustile izruvati. Nagon? Nogo mi je potegnilo naprej. Najprej eno, potem niti druga ni več uspela tacati na mestu. Enkrat. Izvila sem se in pobegnila nazaj tja, kjer sem tacala do takrat, a okus je ostal. Okus in tisto dejstvo, katerega procesiranju so se moji možgani zavestno izogibali. Izmišljeno je lahko dobro, ne more pa biti dovolj dobro zame. Korakanje naprej je postalo zabavno in kljub trkanju preteklosti puščam vrata v tisti svet zaprta. Nov diši po šmarnicah. Opojno.