Včeraj me je, prvič letos, pobožala pomlad. Stala sem na balkonu, skoraj sem že prižgala cigareto, in začutila njen poljub na levi rami. Samo globoko sem vdihnila, porinila cigareto nazaj v škatlico in se objela. Pa kaj, to pač počnem. Tudi to pač počnem.
Februar ni minil hitro zato, ker bi bila srečna, hitro je minil zato, ker je kratek. Kratke so bile noči, ker hodim spat bistveno prepozno in ker vstajam bistveno prezgodaj. Pa čeprav je jutranje ogrevanje zelene klopce postalo skoraj že simpatično.
Konec prejšnjega tedna sem bila prilično invalidna. V petek sem šepala, ker mi je ponovno zaštekalo koleno. Elastičen povoj se je še enkrat več izkazal kot učinkovito orožje, le taozke kavbojke sem precej težko navlekla čez. Poleg elastičnega povoja sem na svoja kolena (in druge dele telesa) dodala še nekaj dodatne teže in kavbojke za anoreksike že pokajo po šivih. Na kolenih in na riti. To slednje je precej kul.
Na ven se spreminjam, o ostalem nočem govoriti. Lahko bi pa nočem in s tem prizadevam ljudi, ki si tega ne zaslužijo. Ker to pač znam. To pač počnem. Dam se in se potem vzamem. Nenapovedano, iznenada, brezpogojno. Zginem. Ni logično, tudi sebe presenetim. In kar je najhuje, ne znam razložit zakaj, odgovore pa vedno nekdo pričakuje.
Človek trenutnega navdiha. Skozi leta sem se navadila, drugi v enem samem mesecu nimajo možnosti. Nočem, da me ima kdo rad. To pač počnem.
Februar ni minil hitro zato, ker bi bila srečna, hitro je minil zato, ker je kratek. Kratke so bile noči, ker hodim spat bistveno prepozno in ker vstajam bistveno prezgodaj. Pa čeprav je jutranje ogrevanje zelene klopce postalo skoraj že simpatično.
Konec prejšnjega tedna sem bila prilično invalidna. V petek sem šepala, ker mi je ponovno zaštekalo koleno. Elastičen povoj se je še enkrat več izkazal kot učinkovito orožje, le taozke kavbojke sem precej težko navlekla čez. Poleg elastičnega povoja sem na svoja kolena (in druge dele telesa) dodala še nekaj dodatne teže in kavbojke za anoreksike že pokajo po šivih. Na kolenih in na riti. To slednje je precej kul.
Na ven se spreminjam, o ostalem nočem govoriti. Lahko bi pa nočem in s tem prizadevam ljudi, ki si tega ne zaslužijo. Ker to pač znam. To pač počnem. Dam se in se potem vzamem. Nenapovedano, iznenada, brezpogojno. Zginem. Ni logično, tudi sebe presenetim. In kar je najhuje, ne znam razložit zakaj, odgovore pa vedno nekdo pričakuje.
Človek trenutnega navdiha. Skozi leta sem se navadila, drugi v enem samem mesecu nimajo možnosti. Nočem, da me ima kdo rad. To pač počnem.
6 komentarji:
nehaj to delat. Sej te sicer popolnoma razumem. Sam ti bom stopla na prokleto polžjo hišico!
Včasih mal boli, sam ne pa vedno ;)
...ni dobro, da počneš take stvari. ni dobro zate. vedi da se "bumerang" vrača! men se je. pazi na svojo hišico ;);) ...
Predzadnji stavek, ti ne verjamem čist. Lahko,da si sama sebi zadostna, vendar, da nočeš,da te ima kdo rad...neeeee...ne verjamem.
Tudi jaz marsikdaj užalim z mojim blebetanjem in briga me, če ga...sem pač tak, kdor me pozna se navadi, kdor se pač ne more...jebi ga.... Vendar vseen mam rad, da me ima kdo rad...
:) dober stavek tale zadnji:), a ne?
... sam se stvari vračajo....
punca, meni si ful smešna. :)
...pa ni tok smešna ;) , samo situacije si zna smešne narest ;)...
Objavite komentar