Nerodna pa sem...

Že pred časom sem nehala šteti mesece in dneve, ki so minevali brez spanca in vikende, ko so me stvari povozile do te mere, da jutra niti niso več obstajala, samo takrat so se namreč oči zaprle in to brez neskončnega štetja oac, ki so časoma celo spreminjale barvo.

Zamengljena sem bila, zamegljena od misli, zamegljena od besa, zamegljena od tisoč in ene stvari, ki se je vsidrala vame in mi ni pustila dihati. Izdiha za izdihom, brez enega samega vdiha. In lahko bi trajalo še v nedogled. Lahko bi pa ni.

Tisti trenutek, ko sem končno vdihnila, se sprostila in se spustila iz oklepa, v katerega sem bila napol potisnjena, do konca pa sem si ga nadela sama, sta se začela pomlad in poletje, za katera upam, da se bosta nadaljevala v jesen in zimo.

Na koncu vendarle nisem rabila psihiatra, napsihiralo in odpsihiralo me je življenje samo. In danes se smejem. Pa čeprav sem včeraj polomila mizo in imam na hrbtu buško. Ali pa prav zaradi tega.