Rutina

Zjutraj sem Dedota peljala na rutinsko operacijo leve roke. Priščipnjen živec or something. Seveda pa pri mojem Dedotu ni prav ničesar rutinskega. Vsaj do sedaj nismo imeli te sreče. Ampak danes je res dobro kazalo. Res dobro.

Na odhod sem bila pripravljena prej kot on. Prisežem, jaz sem čakala njega, mečkača, jaz, ki zamujam vedno in povsod. Brez izjeme, ki bi potrjevala pravilo. Odpeljala sva se s 15 minutno zamudo. Nič tragičnega. Po Celovški. Potem sem zapeljala na Drenikovo in jih slišala, ker sem zapeljala z Dedotove rutinske poti. V skladu s pričakovanji, torej. Ni bil tako zelo hud, sva se začela pogovarjat o mojem novem fantu in še preden sva končala, sem ga odložila na avtobusni pred Kliničnim. Točno.

Naslednji zaplet je bil samostojen. Dedotovo 12 let staro prevozno sredstvo namreč ne pozna koncepta servo volana. Zavijanje z mesta v levo je katarzično. In ne pozabimo, da imam nove mišice!

Ob 11.30 so me klicali Mati. Menda je operacija uspela, pacient pa čaka na prevoz. In sem šla. V rikverc avto zavija sam od sebe, tako da sem parkirišče zapustila bp.

Burek po drugi strani, ta revež pa ni bil ravno bp. A od kje burek? Med čakanjem na prevoz, se je Dedo odpravil po nakupih. Zagrabila ga je lakota in privoščil si je burek. Ravno takrat sem se pripeljala, vklopila vse štiri smernike, on pa se je s povito roko in longeto pognal čez cesto, mi v roke porinil v papir zavit burek in zaloputnil vrata. Med potjo sem popravljala verižico, ki sem jo strgala med lovljenjem bureka.

Doma me je vprašal, če bom en pajs. Zavrnila sem in se ponudila, da mu dam burek na krožnik. Napaka. Ko sem odgrnila papir, sem sredi na koščke narezanega bureka naletela na vsiljivca. Zagrnila sem papir, ga ponovno odgrnila in previdno vprašala Dedota, če je mogoče kaj izgubil. A? Nagajivo se je nasmehnil in nasmeh je bil nagajivo nepopoln. Manjkajoči del nasmeška sem pobrala iz bureka. Rutinsko.