Sreda, julij 15, 2009

Vedno v levo...

Romantični zmenki, ki ne bi smeli bit niti romantični, še najmanj pa zmenki, niso več edini odklon v mojem sicer precej neskrivnostnem načinu spopadanja z življenjem. Včasih se potrebujemo vsemu navkljub, čeprav v bistvu nimamo nikogar, ki bi ga naglas klicali moj ali moja. Se sliši narobe, ane? Pa se počutim popolnoma prav.

Definiranje pojmov je itak za pičke.

4 komentarji:

Pika pravi ...

Vedno se potrebujemo... tudi takrat, ko ni nikogar, ki bi ga klicali moja, moj... še posebej takrat... vedno sem "jaz" "moja", kajne?

Bias aka Bach pravi ...

Draga Nymphee!

Najpomembneje je predvsem to da se počutiš, kot se počutiš. Dejstvo je, da si šla nad sebe oz. najverjetneje nazaj v sebe. Da se imaš!

:) Hugs!

Anonimni pravi ...

kaj pa stari dobri me, myself and i? kot kinder jajček - tri v enem.

bolj navadno, ko si želiš, večje presenečenje ven skoči.

enkrat sem bral, amapak to je že druga zgodba.

ja, mislim, da se res potrebujemo.

miss.nymphee pravi ...

Hm...včasih šele po vaših komentarjih vidim, da se da zapis prebrati tudi popolnoma drugače, kot sem ga sestavila v svojih mislih. In tokrat celo ne morem reči, da je Vaša interpretacija napačna, ker res potrebujemo tudi sebe. Ali pa predvsem sebe.

Čeprav...moj 'se potrebujemo' je ciljal na dva, ki se potrebujeta, kljub temu, da to ni niti pametno niti pravilno...

Mogoče sem sedaj še manj logična kot sem bila prej. :)