Aaaaaaa!

Hočem ga!

As if...

Čeprav sem ves čas vedela, da se bodo stvari spremenile samo, če se bom dejansko premaknila z mesta kjer sem tacala, sem seveda tacala še naprej. Tacala sem zjutraj, čez dan, zvečer, še ponoči sem tacala, namesto da bi spala. Nisem želela drugam zgolj zaradi enega samega razloga - da me ne bi slučajno zgrešil, če bi me iskal. Samo zato. Pa kaj potem, če mi je bilo ves čas vse kristalno jasno, verjela sem samo tisto kar sem si želela verjet.i Zanalašč se nisem nikamor premaknila in neštetokrat sem se zlagala sebi in drugim, da se v resnici trudim premakniti. Vsaj malo, ni važno kam. Obstala sem, ujeta v lastno neresničnost.

Klišejsko bi bilo reči, da sem potrebovala čas, ker sem ga prej želela ustaviti ali pa vsaj prikrojiti po svoje. Niti v najbolj deprastih trenutkih nisem upala na boljše čase, hrepenela sem le po preteklih in se zgubljala v izmišljenih. Resnica? Tudi kadar me je bodla v oči z ostrino samurajskega meča, sem jo ustavila z enim samim utripom vek. Koga pa briga resnica, če se pa niti slučajno ne sklada z mojo predstavo. Z mojo potrebo. Ne bi mi moglo biti bolj vseeno zanjo, zanj pač ne.

Ampak...

Ena bilka, en plevel je rasel neodvisno od moje neresnične neresničnosti. Vsaj takrat sem si tako predstavljala, takrat ko sem prvič začutila korenine, ki se niti slučajno niso pustile izruvati. Nagon? Nogo mi je potegnilo naprej. Najprej eno, potem niti druga ni več uspela tacati na mestu. Enkrat. Izvila sem se in pobegnila nazaj tja, kjer sem tacala do takrat, a okus je ostal. Okus in tisto dejstvo, katerega procesiranju so se moji možgani zavestno izogibali. Izmišljeno je lahko dobro, ne more pa biti dovolj dobro zame. Korakanje naprej je postalo zabavno in kljub trkanju preteklosti puščam vrata v tisti svet zaprta. Nov diši po šmarnicah. Opojno.

Aja, še naslov!

Matr, mal mi cajta zmanjkuje. Ampak to paše skor tko kot pokat mehurčke na foliji z mehurčki. Pa sploh nočem povedat kaj paše, kako in zakaj, ker sem hudobna in ker mi paše, da je moje moje. Ja, definitivno paše tko kot pokat mehurčke na foliji z mehurčki.

Gremo rajš k drugim temam, ta je čist preveč kičasta in ne paše k vsej depri, ki sem jo zlivala semle zadnjih nekaj mesecev. Skratka. Včerajšnja vožnja v službo se je vlekla kot vlačilec na Antarktiki in to preden je globalno segrevanje postalo tako zelo popularno, najbolj od vsega pa me je čudila potrpežljivost ljudi, ki so brez prerivanja in togotnih izpadov po pol ure čakali tudi v koloni za avtom, ki je, sodeč po količini snega, ki ga je pokrival in obkrožal, crknil že kakšne tri ure nazaj. Priceless. Hihitajočega trenutka ni mogel pokvariti niti (očitno še vedno) deprasti Elton John, je pa vseeno prispeval k zehanju. Bolj me je razočaral Elvis, ki se mu očitno niti sanja ne, da meni rough pač sede. Le kje je hodil zadnjih, khm, nekaj let?!

A bi me kdo poslušal, če bi bila špikerka na radiju?