Bljak

Danes sem si privoščila dopust. Starega imam tako še 17 dni, novega 22. Kaj, na dopust pač ne hodim. Vsaj zadnje čase ne. Prejšnja leta mi je seveda dopusta vedno zmanjkalo še pred iztekom leta. Pa nimam tako zajebanega delodajalca, samo na dopust se mi ne hodi. Trenutno.

Že zvečer sem si spustila rolete, ker sem planirala prespati jutro. Vsa zmečkana sem se prekladala po roza rjuhi in zavijala v 'Moondust' posteljnino nekje do poldneva. Kave nisem kuhala, ker mi je, kako le ne, zmanjkalo cigaret. Če se ne bi prejšnji dan na poti iz službe tako koncentrirala na zadrževanje solz, bi se bila na njih mogoče še spomnila. Pa se nisem. Sem pa uspešno zadržala solze. Nekje do vhodnih vrat, potem mi je bilo že prilično vseeno.

Čike sem potem vendarle dobila. Priznam, da mi je bilo malce lažje pa čeprav sem do tega trenutka pokadila le dva. Bolj bistveno od tega, da jih kadim, je to, da jih imam. Mogoče to ne velja samo za čike, z ramišljanjem o tem, na kaj bi se še lahko nanašalo, se pa nočem ukvarjati.

Sovražim, če v petek zvečer dobim menstruacijo.

There's this pain I can't escape...

V petek sem ostala doma in gledala grozljivke. In želim si, da se ta petek ne bi nikoli zgodil, čeprav je bila v resnici že sobota. Če upoštevamo tehnikalije in gledamo na uro.

Fantje ste zares čudni

Ko sem se včeraj namakala v banji, sem imela v glavi celotno vsebino tegale zapisa, vsaj spomnim se, da sem enkrat vmes pomislila, da jo imam. Potem me je zmotila tisoč in ena reč in še preden sem uspela prste položiti na tipkovnico, sem se pokrila s kovtrom in si risala sanje. Brez čopiča.

Danes seveda nimam pojma o čem naj pišem, ampak so pa vsaj prsti našli pot do tipkovnice, verjetno predvsem zato, ker za risanje sanj nisem razpoložena. Kot da bi bile sanje sploh odvisne od razpoloženja. Ne vsebina, samo to ali so ali jih ni.

6 + 6 = Provokacija

Šuška, upam, da si zadovoljna...

Dispelled

Včeraj me je, prvič letos, pobožala pomlad. Stala sem na balkonu, skoraj sem že prižgala cigareto, in začutila njen poljub na levi rami. Samo globoko sem vdihnila, porinila cigareto nazaj v škatlico in se objela. Pa kaj, to pač počnem. Tudi to pač počnem.

Februar ni minil hitro zato, ker bi bila srečna, hitro je minil zato, ker je kratek. Kratke so bile noči, ker hodim spat bistveno prepozno in ker vstajam bistveno prezgodaj. Pa čeprav je jutranje ogrevanje zelene klopce postalo skoraj že simpatično.

Konec prejšnjega tedna sem bila prilično invalidna. V petek sem šepala, ker mi je ponovno zaštekalo koleno. Elastičen povoj se je še enkrat več izkazal kot učinkovito orožje, le taozke kavbojke sem precej težko navlekla čez. Poleg elastičnega povoja sem na svoja kolena (in druge dele telesa) dodala še nekaj dodatne teže in kavbojke za anoreksike že pokajo po šivih. Na kolenih in na riti. To slednje je precej kul.

Na ven se spreminjam, o ostalem nočem govoriti. Lahko bi pa nočem in s tem prizadevam ljudi, ki si tega ne zaslužijo. Ker to pač znam. To pač počnem. Dam se in se potem vzamem. Nenapovedano, iznenada, brezpogojno. Zginem. Ni logično, tudi sebe presenetim. In kar je najhuje, ne znam razložit zakaj, odgovore pa vedno nekdo pričakuje.

Človek trenutnega navdiha. Skozi leta sem se navadila, drugi v enem samem mesecu nimajo možnosti. Nočem, da me ima kdo rad. To pač počnem.