Even if you don't want to hear...

Pojma nimam, zakaj sem se včeraj odločila poslušati Mamo, ki je precej prepričljivo zatrdila, da bo danes mraz. Zvečer sem se zato primerno oblekla, ker pa noči nisem preživela v domači postelji, me je jutranje sonce precej razdražilo. Še dobro, da sem imela ob sebi nekoga, ki je mojo jutranjo tečnost obrnil v svoj prid. No, ja, v končni fazi nekako tudi v moj...

Dejstvo je, da se mi zadnje čase nasmiha sreča, zato sem svoje škornje v službi zamenjala za vremenu bolj prijazne balerinke. Sanja se mi ne, kdaj in zakaj sem jih pustila v službeni omari in še manj kako sem tistega dne prišla domov (bosa?!), ampak tu so bile in moje noge so hvaležne še preden je sonce začelo zares žgat.

Manjši problem mi povzroča le prehranjevanje, saj zadnje tri dni ne jem mesa. Sploh. Moj jedilnik sestavljajo solata, malancani, šampinjoni, korenček, jabki in češnje. Precej intrigantno za človeka, ki zelenjave sploh ne mara, kne?

Zvečer pa še vedno rada ližem sladoled.

Nerodna pa sem...

Že pred časom sem nehala šteti mesece in dneve, ki so minevali brez spanca in vikende, ko so me stvari povozile do te mere, da jutra niti niso več obstajala, samo takrat so se namreč oči zaprle in to brez neskončnega štetja oac, ki so časoma celo spreminjale barvo.

Zamengljena sem bila, zamegljena od misli, zamegljena od besa, zamegljena od tisoč in ene stvari, ki se je vsidrala vame in mi ni pustila dihati. Izdiha za izdihom, brez enega samega vdiha. In lahko bi trajalo še v nedogled. Lahko bi pa ni.

Tisti trenutek, ko sem končno vdihnila, se sprostila in se spustila iz oklepa, v katerega sem bila napol potisnjena, do konca pa sem si ga nadela sama, sta se začela pomlad in poletje, za katera upam, da se bosta nadaljevala v jesen in zimo.

Na koncu vendarle nisem rabila psihiatra, napsihiralo in odpsihiralo me je življenje samo. In danes se smejem. Pa čeprav sem včeraj polomila mizo in imam na hrbtu buško. Ali pa prav zaradi tega.

Kdobisimislil.

Pomlad je za pičke, poletje pa je tisto, ki v moje življenje še enkrat več prinaša, no, življenje.

Končno sem dojela, da lahko letim tudi s prirezanimi krili.

Rabljena prozorna

Za mano je fantastičnih 14 dni. O, ja, sarkazem je še vedno v polnem teku.

Priznam, nad svojim telesom sem se prevečkrat izživljala. Ne da se mi bit konkretna, dovolim, da se izživljate tudi vi, domišljijsko, bolj bistveno je, da sem bila vedno zaščitniška do svojih oči. There's just something about them...

V šestem razredu OŠ, potem ko so me Mati najprej obtožili, da fejkam slabovidnost, ker naj bi bila očala moderna, je okulistka potrdila miopijo in mi na nos potisnila prva očala. Mojbog, kako sem jih sovražila. Namesto na nosu sem jih nosila v torbi ali v žepu, zaradi česar so bila vedno skrivljena, pa tudi ko še niso bila, so mi stala postrani, ker imam levo uho nastavljeno višje kot desno. Ali obratno. A freak. Pa še ne prenesem dejstva, da imajo očala mrtvi kot oz. mrtvo okolico, saj razumete, gledaš lahko samo naravnost skozi šipice, kar pomeni, da moraš vedno obračat glavo, zavijanje z očmi pa bolj ali manj odpade. In jaz res rada zavijam z očmi.

Lahko si predstavljate, da je bil verjetno najsrečnejši dan v mojem življenju tisti, ko sem končno dobila leče. Če ste pomislili na mehiško telenovelo, ste kar blizu. Tako fakin amejzing je, ko dejansko vidiš. Za tiste z brezhibnim vidom - predstavljajte si, da imate pred očmi rabljeno prozorno polivinilasto vrečko, ki se po sedemnajstih letih končno strga. As I said, fuckin' amazing.

Več kot 10 let, god I'm old, so moje oči in leče živele v simbiozi. Do nedavnega. Iz prodaje so umaknili mojo omiljeno tekočino za leče, kupiti sem morala drugo. Slučajno sem nekje istočasno zamenjala še kremo za obraz, za nameček pa sem v službi dobila nov huge ekran. Še vedno ne vem zaradi česa pravzaprav, ampak rabljena prozorna polivinilasta vrečka se je reinkarnirala, gratis pa sem dobila še krvavo rdeče in malenkost pekoče oči.

Nasvet je bil vedno isti - pa nosi en čas očala. Tudi problem je bil vedno isti - že več kot 10 let, god I'm old, jih nimam.

Stanje se po nekaj drastičnih posegih vendarle umirja. Danes se je rabljena prozorna polivinilasta vrečka spet strgala, beločnica pa je že skoraj bela. Od 'albino fešn obsešn' je ostala samo še bleda polt. Since sun decided to be my enemy that's almost my trademark.