Dej me nazaj

Pametno bi bilo, da se počasi odpravim spat. In se tudi bom. Počasi. Še prej pa bom mogoče zaposlovala svoj možgan s čim prijetnim. Ker, prijetno je kul in prijetno mi paše. Pašeš. Če si v obdobju brez tolerance, je vse skupaj še toliko bolj neznosno. Ne, to ni zapis o gay-ih in itak sem prepričana, da vsi bi. Da smo vsi bi.

Nekako tako to gre, če hočeš povedati vse in nočeš povedati ničesar. Kdo pravi, da je treba srečo delit in kaj storiš, če je tvoja sreča nehotni spomin? Izginjajoča praska na naključnem delu telesa. Kako sta nastala narobe in prav?

A smo mi zares al zahec?

Fight it.

So far away yet close enough to taste...

Se nikdar se mi ni zgodilo, da bi naslov napisala pred tekstom, kaj šele, da bi naslov napisala včeraj, tekst pa pišem ta trenutek. Še sreča. Ker če bi včeraj napisala tudi tekst, zagotovo ne bi napisala, da mi je zjutraj na parkirišču neznanec rekel pička, jaz pa sem mu vrnila z 'jebi se'. Šele tik pred vhodom v poslopje me je spreletelo, da mogoče obstaja majhna možnost, da mi je dejansko rekel lepotička, ampak ko ga jebe. Ob desetih zjutraj me nima kaj ogovarjat.

Dobila sem čokolado z rdečim poprom in ga zbezala ven...

The way he makes me feel...

Saj ne, da ne bi bila že večji del svojega obstoja malce na glavo, ampak zadnjih nekaj dni sem na glavo čist. Iskala sem besedo, s katero bi nekako približno opisala svoje stanje in zdi se mi, da sem jo vendarle našla. Brbotam.

There’s no chill and yet I shiver...

Plastelin

Skuhala sem se. Ne vem kaj mi je letos s tem oblačenjem za zimo, če pa je zunaj poletje. Vreme pač vedno pozabim spremljat, če pa že koga slučajno vprašam, kakšna je napoved za naslednji dan, mi zagotovo poda napačno. A delajo to zanalašč?

Če pa ja. Če pa že. Paramparapapa. Delim si dneve in imam občutek, da v bistvu delim sebe. Na različne konce, različnim ljudem. Ne dan ne noč sploh nimata nič zraven, samo drug teden moram nujno k frizerju. Nujno! Nimam razcepljenih konic, se pa skoraj vsak dan kregam z Babi zaradi tepiha v kopalnici. Noče ga, meni pa paše stopit na nekaj mehkega. Če me ne bi jebal prah, bi imela mehke tepihe povsod po tleh, zares pametno pa bilo z nečim mehkim oviti kljuke na vratih. Vsakodnevno zatikanje s kolki postaja že zares dolgočasno, ljudje pa se še vedno čudijo, da včasih rečem 'au' zgolj preventivno.

Prvič po res dolgem času se mi gre na morje.

Messin' with my head

Čez vikend sem bila S I T N A! V vseh jezikih. Tečnoba je bila posledica tega, da sem se spet počutila kot majhen nebogljen pes, ki je bil kregan ne da bi sploh vedel zakaj.

Majhen nebolgljen pes si je včasih v takih primerih nadel tavelike oči majhnega nebogljenega psa in cvilil kot majhen nebogljen pes, dokler ni bil lepo pocrkljan. Majhen nebogljen pes se je včasih obnašal, kot da mora on spraviti stvari na pravi tir, čeprav ni bil on tisti, ki je iztiril.

But. New biger me majhnega nebogljenega psa ne nosi več niti pod pajsko. Pa če me stokrat zmerjajo s trmo, mene ne bo nihče več jebal! Mislim, verjetno bo še marsikdo poskušal, ampak slabe vesti drugih si na svoja ramena ne bom več nalagala.

In kdobisimislil. Stvari so se kljub vsemu postavile na svoje mesto.

You can have me if you want...but you won't see me begging for your attention. Nobody will. Never again.

Nezaposlenim vstop prepovedan

Če v nedeljo cel ljubi dan pereš cunje in če v nedeljo cel ljubi dan dežuje oz. leduje (z neba pada led), potem se ti v nedeljo zvečer zna zgoditi, da nimaš za oblečt niti ene pametne cunje. Niti ene suhe pametne cunje. Kaj sledi? Natürlich, improvizacija.

In sva šla, jaz sama in moj bes, z mokrimi najlonkami na riti in korzetom, iz katerega sta moji novi joški kar buhteli. Brez panike, no plastic just new bigger me. Končno razumem koncept angelske ritke.

Še boljša novica, čeprav je boljša od novih jošk že težko, pa je, da so danes po pošti prispele moje nove leče. In tekočina za leče. Tista, ki je moje očke razvajala skozi vsa ta leta. Veselje pogojeno s tem dejstvom je bistveno večje kot veselje ob pogledu na novi joški in pravilno stoječo ter ravno prav čvrsto rit.

Cel svet diši po malinah in čez cca 14 dni grem z Bratcem na Tiësta.

Rutina

Zjutraj sem Dedota peljala na rutinsko operacijo leve roke. Priščipnjen živec or something. Seveda pa pri mojem Dedotu ni prav ničesar rutinskega. Vsaj do sedaj nismo imeli te sreče. Ampak danes je res dobro kazalo. Res dobro.

Na odhod sem bila pripravljena prej kot on. Prisežem, jaz sem čakala njega, mečkača, jaz, ki zamujam vedno in povsod. Brez izjeme, ki bi potrjevala pravilo. Odpeljala sva se s 15 minutno zamudo. Nič tragičnega. Po Celovški. Potem sem zapeljala na Drenikovo in jih slišala, ker sem zapeljala z Dedotove rutinske poti. V skladu s pričakovanji, torej. Ni bil tako zelo hud, sva se začela pogovarjat o mojem novem fantu in še preden sva končala, sem ga odložila na avtobusni pred Kliničnim. Točno.

Naslednji zaplet je bil samostojen. Dedotovo 12 let staro prevozno sredstvo namreč ne pozna koncepta servo volana. Zavijanje z mesta v levo je katarzično. In ne pozabimo, da imam nove mišice!

Ob 11.30 so me klicali Mati. Menda je operacija uspela, pacient pa čaka na prevoz. In sem šla. V rikverc avto zavija sam od sebe, tako da sem parkirišče zapustila bp.

Burek po drugi strani, ta revež pa ni bil ravno bp. A od kje burek? Med čakanjem na prevoz, se je Dedo odpravil po nakupih. Zagrabila ga je lakota in privoščil si je burek. Ravno takrat sem se pripeljala, vklopila vse štiri smernike, on pa se je s povito roko in longeto pognal čez cesto, mi v roke porinil v papir zavit burek in zaloputnil vrata. Med potjo sem popravljala verižico, ki sem jo strgala med lovljenjem bureka.

Doma me je vprašal, če bom en pajs. Zavrnila sem in se ponudila, da mu dam burek na krožnik. Napaka. Ko sem odgrnila papir, sem sredi na koščke narezanega bureka naletela na vsiljivca. Zagrnila sem papir, ga ponovno odgrnila in previdno vprašala Dedota, če je mogoče kaj izgubil. A? Nagajivo se je nasmehnil in nasmeh je bil nagajivo nepopoln. Manjkajoči del nasmeška sem pobrala iz bureka. Rutinsko.

Hihi

Ha! Prespala sem nedeljo! Dan in noč. No, skoraj. V resnici sem se v nedeljo zjutraj zbudila že ob 7.30, potem pa so me Mati vso matasto dostavili v službo. Do enih sem bila zares pridna, nakar sem z dovoljenjem pobegnila, za prevoz izkoristila Bratca in se doma najedla malancanov (oh, shut up!) in cedevite (aj nou!). Ob dveh sem spala kot dojenček. Ob desetih zvečer sem se z nekom skregala, čez pet minut sem se še leno pretegnila, čez deset minut pa sem že spet presedlala v stanje brez zavesti. Do šestih zjutraj, potem pa sem se do osmih prekladala po postelji in zaradi preobilice časa posledično nekaj minut zamudila v službo.

Na nogah imam srebrne sandalčke in moja rit še nikdar ni izgledala tako dobro.