Jutri pa zakon

Potem besede ostanejo zataknjene nekje drugje. Ne tiste, ki so bile izrečene proti vsem pričakovanjem, čisto druge besede so to. Nič nimajo skupnega, niti osebe, ki jih izreka ne, samo nekako so se umestile v podoben čas in niti najmanj ne zaradi tega, da bi se pojavile v mojem stavku.

Slišim te, veš, še posebej močno takrat, kadar sploh nič ne rečeš in kljub temu, da tvoja rit v tistih hlačah izgleda čisto preveč poželjivo. Nešteto reči, ki jih nima smisla ignroirat in toliko njih, ki jih je potrebno ignorirat samo zato, da ne pozabim dihat tudi takrat, ko ne smem dihat tebe.

Ta trenutek se pretvarjam, da sem tvoja Uma in samo danes, moj Quentin, ti to tudi polglasno priznam.

Čips med rjuhami...

Ponovno presenečena nad vrtoglavico, ki je vedno posledica zadnjega in nikoli prvega čika v bilokaterem dnevu, sem se poskušala odločiti ali me bolj nervira odsotnost lune ali nenormalno dolga prisotnost delovišča, ki mi že tretji mesec onemogoča normalen dostop do hiše. Pasji lajež naznani pozen prihod nekoga, ki tokrat izjemoma ni jaz.

Šepetanje avtoceste, zamolkel let letala, vrtinčenje vode pod pritiskom, drznen spust rolete, utripanje enega stikala za drugim, preskakovanje devetindvajsetih stopnic in podrsavanje stopal po nekoč pravilno položenem parketu.

S konicami prstov bi se lahko neskončno dolgo dotikala najrazličnejših zvokov noči in ti kradla pikice iz oči.

Omreženi

Če bi prebrala samo naslov teme in ignorirala vse naprej napisane besede, kar sicer rada in redno počnem, bi tale zapis najverjetneje začela z najlonkami tipa ‘šunka v črevu’ ali pa patetičnim razmišljanjem o točno določenem pripadniku nasprotnega spola in to kljub dejstvu, da sem že dlje časa online 24/7. Da sem že dlje časa omrežena 24/7.

Če bi imela sekundo za razmislek o zgoraj napisanem, bi jo najverjetneje porabila za kaj čisto drugega, ker me, roko na srce, omreženost niti malo ne straši, ovira ali nervira, če že kaj, potem mi koristi, če pa že nič, pa omreženosti itak ne opazim. Poseganje v moj osebni prostor bistveno bolj obvladajo resnični ljudje iz resničnega sveta kot resnični ljudje iz navidezne resničnosti. Pa ne da kažem s prstom.

Če bi imela možnost izbire med omreženostjo in neomreženostjo ali pa če bi, bogjihnimarad, od mene izbiro nekoč celo zahtevali, bi najverjetneje izbrala , izbrskala ali pa izumila način, da obdržim možnost izbire vklapljanja, izklapljanja in preklapljanja, ker me črni in beli pogled, kot lastnico mavričnih oči, bolj kot ne strašita.

Če bi želela za zaključek iztrgati bistvo in ga strniti v nauk zgodbe, bi mi najverjetneje spodletelo že zaradi golega dejstva, da nas iste stvari omrežijo na neštete različne načine tudi kadar si domišljamo, da golota načeloma paše vsem.

Toxic

Ura je 22.31, meni pa se zdi, da smo sredi popoldneva. Milni mehurček je počil bistveno prezgodaj, ampak na srečo že vem, da zatekanje v milne mehurčke ne more biti neka oprijemljivejša situacija niti za tistih nekaj trenutkov, ko mavrično obarvani dejansko obstajajo. Milnim mehurčkom bi bilo pokanje potrebno prepovedati.

Gledala bi ga neskončno dolgo direktno v oči, z našobljenimi ustnicami in stisnjenimi zobmi.

2214

Čokolada in kikiriki. Eden gratis. Zgrešena tabla. Štirikrat iste luči na istem mostu. Mrš. Kvazi jurčki s česnom in voda brez okusa. Ijaijaijao. Snežno bela sol in snežno bele rjuhe. Basket case. Terasa brez otomana. Iztegnjene noge s prsti dotikajočimi se ograje. Pringles. Okolica buči. Volume 31. Sveža modrica na levem stegnu in drobna kapljica krvi na prstancu leve roke. 9.1 in pada.

Chicane.

Vedno v levo...

Romantični zmenki, ki ne bi smeli bit niti romantični, še najmanj pa zmenki, niso več edini odklon v mojem sicer precej neskrivnostnem načinu spopadanja z življenjem. Včasih se potrebujemo vsemu navkljub, čeprav v bistvu nimamo nikogar, ki bi ga naglas klicali moj ali moja. Se sliši narobe, ane? Pa se počutim popolnoma prav.

Definiranje pojmov je itak za pičke.

One fine day, we'll fly away...

Obstajajo objemi, ki jih enostavno pogrešaš. Prvi včerajšnji bi bil prav lahko neroden, a je nerodnost obtičala nekje za robom, podobno kot solze. Večkrat tekom večera.

Obstajaš ti. Ne znam se pretvarjat, da kadar te ni, boli.

I'm not quite that delicate

V zadnjem tednu sem se polomila na več načinov pa se vseeno ne počutim niti malo polomljeno in kljub temu, da se sploh ne vrtim v krogu, se mi vsak dan bolj vrti. Ne rečem, da nimam res dobrega razloga, da bi bila lahko nesrečna, pa vseeno nisem niti malo. Lahko mi vsak dan rečeš, da sem nora, jaz pa ti bom vsakič zamolčala, da si noro dober samo ti.

In če si čisto blizu ali pa če te nikjer ni, tvoje stopinje v meni odpirajo vrata neskončnosti.

No?!

Kdo me googla iz Googla?!

And with each step...

Včeraj se mi je bledlo. Res. Zjebava me nek prehlad, ptičja gripa mislim da vseeno ni, je pa moje telo kapituliralo od Coldrexa. Overdose. Ležala sem v postelji in približno vem, da me je Mami spraševala nekaj o računalniku, čaju in oknu, ne vem pa točno kaj. Skuham računalnik, zaprem čaj in ugasnem okno? Kakor koli že, ob pol enih zjutraj sem se zbudila premočena in lačna. Možgan se je poigraval še z eno mislijo in točno zaradi te sem trenutno z možganom skregana.

Zakaj se počutim varno samo takrat, ko se zapletem v kaj nevarnega?

Don't stop 'til you get enough

Shut the fuck up! Don't worry, it's not for you. It's for me. A reminder. For all the way wrong thoughts created by my twisted mind. To challenge. Or to destroy. It's always a risk and a risk is something I can't escape. I have to have it. If it's not there I create one. It's stuck with me like all those blue pencil marks on my forearm.

Just licking my lips in search of your lip print...