...rolanje po nymphee...

Novega leta noči

2012-01-05T22:46:00.003+01:00

Lebdim nekje med napol zaprtimi očmi in čisto preveč polno glavo neumnosti. Zmede me tresoč občutek v rokah, če jih dvignem nad glavo, ne da bi prav dobro vedela, kaj naj delam z rokami dvignjenimi visoko v zrak. There's just nothing to celebrate. Yet. Danes ni dan za ubijanje optimista v meni.

Zgubljam se v neskončnih možnostih prihodnosti in skrbno pazim, da se ne zaljubljam ne v stvari in še posebej ne v ljudi.

Ane ane

2011-02-10T21:54:00.003+01:00

Hm, ja, nekaj bistvenih sprememb se je vendarle zgodilo. Največja je vsekakor intenzivno poudarjanje L-ja. Zgodilo se je iznenada in presenetilo ne samo mene ampak tudi vse ostale. Sedaj smo na točki, ko zaznavanju več ne sledi zgražanje, ampak salve smeha. Tak je pač lajf.

Ljubezen do banje je nadomestila ljubezen do tuša. Do tega ni prišlo iznenada, ampak po spletu smešnih okoliščin, ki so vključevale dejstvo, da sem polomila banjo. Banja je medtem že popravljena, moja ljubezen do nje pa je povsem splahnela. Take so pač ljubezni.

Odvisnost od bloganja je zamenjalo nešteto drugih odvisnosti in morje zamenjanih mest na moji lestvici prioritet in ni ga več človeka, ki bi me klical Nimfa. Take so pač odvisnosti.

Taka pač sem.

I should know better...

2010-07-14T14:56:00.004+02:00

Ej, PIČKICA! Ti ja, ki si oropal in polomil STARO MAMCO!

2010-06-28T23:17:00.004+02:00

Vem, da se spomniš, PIČKICA! Nedelja, 27.6.2010, nekje blizu tretje ure popoldan, pred gasilskim domom v Savljah. V bližini Horse puba, a, PIČKICA? Se že hvališ kolegom, da si stari mamci na sprehodu s še dvema starima mamcama uletel z motorjem (So ti ga kupili starši, PIČKICA?) izza hrbta in ji sunil torbico, povej mi, PIČKICA? Si jim razložil, da si stari mamci polomil desno roko, razbil zobe in jo pustil ležati nepremično na pločniku, a si jim, PIČKICA? A ti povem, kdo se skriva pod čelado, napade izza hrbta in krade starim mamcam, a ti povem, PIČKICA? POFUKANE, BREZOBRAZNE in MIZERNE PIČKICE, PIČKICA! Ti, PIČKICA!

Da te nije sramota...

V iskanju fotogeničnosti...

2010-05-14T13:08:00.003+02:00

Photo: Peter Irman
Make up: Bojana Zmazek

Dons spijo sam pičke...

2010-04-17T02:11:00.001+02:00

Popolnoma spontano sem priskakljala že do tiste točke, pri kateri nekajkrat poskusiš z napačnim geslom za prijavo v Bloger, a imaš potem vseeno malček več sreče kot z vnašanjem pin kode na bankomatu, ker post očitno pišem, bančne kartice pa več nimam.

Nimam tudi 355 ojrov, ker so avtoto zares potrebovali tazaresni servis, še vedno nimam niti fanta in to kljub temu, da vsi bivši povprašujejo po vsaj še kakšnem seksualno obarvanem srečanju, priložnostno romantično razmerje furam s svojim povštrom za stiskanje, ki je bistveno bolj privlačen od povštra za pod glavo, da pa zadeve slučajno ne bi bile premalo navzdržne, vzdržujem pri življenju še eno čisto tazaresno ogromno skrivnost s perfektnim kurcem in še kar nekaj dodanimi vrednostmi ter eno odkrito osovraženo pomankljivostjo.

Zajeban se je zajebavat z zajebancijo in se spopadat s posledicami dejstva, da sta fantazija in realnost pravzaprav isti koncept dveh različnih osebnosti.

Bonebreaker

2010-03-09T23:44:00.000+01:00

Za dan žena sem dobila menstruacijo. Pod oknom mi ob šestih zjutraj zalaufajo bager. Ja bager. V vse dele telesa in v roleto na oknu se mi non stop zaletava ledenoledenoledeno mrzel veter. Iz filtra na četrt mojega pralnega stroja so mati potegnili mojo lasnico. Zaman si želim, da bi bili v petek vsaj trinajstega če že ne petnajstega. Mogoče se počutim kot na robu prehlada.

Razen naštetega pa se skoraj vse odvija še bolje kot po planu. Po željah.

SkyHigh

2010-02-17T01:08:00.000+01:00

Če bi bila cesta, bi si skoraj zagotovo želela bit pločnik, ker s stanjem pohojenosti shajam bistveno lažje kot s stanjem povoženosti. Koncept prehoda za pešce bi se mi zdel popolnoma nevzdržen.

Lebdeče agregatno stanje sedanjosti bi razvlekla v neskončnost...

Hands down

2010-02-03T22:36:00.000+01:00

Na glavo sem skočila v zvezdnato nebo in se delala, da čisto vse moje osebnosti tvorijo smiselno celoto, ko pa mi je bilo najtežje, sem strgala kapljice rose s travnih bilk in skozi ozonsko luknjo v svoji presoji bruhala kontaminirane nesmisle.

Zdaj se raje kot z besedami zapletam s tabo.

iDeal

2010-01-25T22:44:00.000+01:00

Nobeno leto do sedaj ni porušilo toliko idealov kot lansko in niti eno užaljeno cepetanje ni pomagalo, da bi mi vrnili liziko nazaj. Z liziko v ustih se lizat ran pač ne da.

Kdaj in če sploh se navadiš, da niti ideali niso idealni?

One time...

2010-01-08T12:57:00.002+01:00

Diario de una ninfómana.

As if reality...

2009-12-28T19:42:00.001+01:00

Svoj devetindvajseti rojstni dan sem praznovala na zadnjem sedežu njegovega avtomobila. Zakrita pred svetom, gola pred njim. Ta trenutek vsekakor moje najljubše agregatno stanje.

What does it take to make a relationship work? It takes nuts... Too bad I only do insanity.

In vendar se topi...

2009-11-26T00:57:00.000+01:00

Zanašanje na ledu bi bilo lahko samo dogodivščina ene od preteklih noči. Pa ni. Neoprijemljivost gum na spolzkem cestišču se zdi kot prispodoba za mene proti tebi, ko še nepravilna snežinka v letu izgleda kot privid popolnosti. Kot ti.

Racionalnost izgubi ves smisel s tvojimi rokami zapečenimi na mojo rit.

Stone Cold

2009-11-19T00:35:00.004+01:00

Vsak dan me je vsakič znova potegnil stran. Drugam. Vsaka utrjena misel, presežek ali manjko čustev, prsti na rokah in nogah ter celota, ki leži vmes, potem pa so prenehali uvažati moje cigarete, jaz pa še nikdar nisem razmišljala več in hkrati bistveno manj kot sedaj. Previdno, preprosto, popolno.

Opazujem stopinje korakov, ki jih sploh še nisem naredila in polagam ovinke cest, na katere sploh še nisem zavila.

Zasuj me s kikirikijem.

2009-10-03T23:34:00.001+02:00

Poplesovanje s polomljeno hrbtenico ni enostavno, ni pa nemogoče. Ob pravem ritmu in razpoloženju, ki mi ga je tekom dneva zavidalo skoraj preveč ljudi, sem namreč godla in poskakovala, se nerodno, a vseeno ljubko zvijala in bila na splošno en pretirano ekstatičen milni mehurček.

Mavrična in lebdeča.

I'm crying tears from my eyes that i can't deny and I'm falling like a comet from the broken sky.

Nalomljena

2009-09-27T19:26:00.000+02:00

Padec ni bil tako zelo spektakularen, a že tako v levo zamaknjena hrbtenica vsakega udarca žal ne prenaša najbolje. Za ekstremno štorastega človeka se 12 pretečenih let od prve do druge poškodbe v vsakem paralelnem vesolju šteje kot dosežek in enkrat za spremembo se ne pritožujem, da me nekdo tretira kot čisto mikeno porcelanasto punčko. V njegovoh rokah se tako počutim tudi kadar je s hrbtenico popolnoma vse v redu.

Med sexom si lahko nalomiš nos, ne da bi to sploh opazil.

Prinesem se na pladnju...

2009-09-17T01:26:00.000+02:00

Nenapovedanosti dežja si nisem razlagala kot morebitno napoved še nekaterih drugih nenapovedanosti, ki so si sledile tekom dneva in se nadaljevale v večer. Kadar mi zmanjka cigaret, presenečenj še toliko bolj ne maram. Sploh nenapovedanih. Na pričakovanje nepričakovanega se največkrat spomnim šele takrat, ko nepričakovano že dočakam. Strike 1.

You are by far my favourite dessert.

Šupipl

2009-09-16T11:45:00.000+02:00

Bite me.

2009-09-14T11:18:00.003+02:00

Kupila sem si nove najljubše čevlje. Zadnji par, moja številka, 10 cm pete pod mojimi 178 cm. Manjvrednostni kompleks nekaterih me res niti najmanj več ne gane. Če ne znaš hendlat moje višine, te bo pogubila tudi moja blesava globina. Bežim samo pred lepimi ljudmi, prvič z našminkanimi ustnicami in krvavo rdečimi nohti.

Če me nočeš ranit ti, se lahko čisto zadovoljivo ranim sama, čeprav priznam, da rajši ližem tebe kot brazgotine avtodestruktivnih ran.

This time baby I'll be bulletproof...

2009-09-04T11:45:00.000+02:00

Največkrat točno veš, česa nikakor ne bi smel naredit. Pa vseeno narediš točno to. Včasih so stvari pač večje od tebe. Od mene. In ti si ena zares velika reč. Prevelika zame. Čeprav se zdiš tako zelo ravno pravšnja. Ena sama beseda me je pustila presekano in v krču, čeprav sploh ni bila nova, le občutek je bil nov. Drugačen. Oster in pekoč.

And yeah yeah yeah I'm a lot to handle
You don't know trouble, I'm a hell of a scandal
Me, I'm a scene, I'm a drama queen
I'm the best damn thing that your eyes have ever seen

Pismeni damo na pisno.

2009-08-23T23:54:00.001+02:00

Fantom nikoli nisem kradla boksarc. Bokserc? Spodnjih gat, skratka, sedaj pa že cel teden v enih spim in brez večjih naporov kljubujem deset in nekaj let stari navadi spati gola. Nič narobe, če se vam zdim smešna, občutke si vsekakor delimo, vseeno pa zaenkrat prav nič ne daje slutiti, da bi jih morda pa vendarle slekla.

Ko jebe navade, kadar ti moja rit v tvojih boksarcah zaželi prijetne mokre sanje.

410

2009-08-17T02:48:00.000+02:00

Neposrečena zamuda iz tujine in cmok v grlu ob razbiranju vsebine spletenih misli za tvojimi očmi. Čisto majhna postanem, ko me pokličeš po imenu. Malinka. Minutka se zdi kot parodija na moj pogumni načrt ustaviti čas. Se sploh zavedaš, kako utopična je zahteva, da razmišljam, ko je tvoj znoj pomešan z menoj? Girls cry boys masturbate.

Kaj imata skupnega avion in garažna hiša?

Mogoče mjčkn.

2009-08-09T23:43:00.000+02:00

Odkar kupujem alkoholno pijačo v Lidlu in Hoferju, več pijem, na bencinski črpalki pa se vsake toliko zgrozijo, ker med recesijo kadim najdražje čike. Pacient in trikrat na glavo obrnjena leva stran neba, ki se perfektno poda pogledu skozi nova najljubša očala.

Ker se Mercatorjev vanila sladoled dobi samo v Mercatorju, sem bila danes priča še enemu imbecilu od varnostnika, navdušenim nad brcanjem ljudi v kolena od zadaj. V mislih sem mu vrgla papučo v glavo.

Žarnice ne bom zamenjala še naslednjih 5 dni.

This music's irresistible...

2009-08-05T23:03:00.000+02:00

Kot kamnolom z napako sem se počutila, ko sem se spravljala iz avta in kot sladoled iz sladkega korneta z odlomljeno špico je iz mene odtekal brezsmiselni razum, ki ga nisem znala pravilno plasirat na bizarnost situacije.

Zataknila sem se za ograjo, ampak ne s tistim delom, ki pri plezanju čez ovira tebe, zataknila sem se s svojo žalostno mislijo in skoraj solznimi očmi, ker skoraj jokat še nekako znam, čeprav sem se res trudila ne znat nikoli več.

Darilo in vic z izbuljenimi očmi, prav ali ne, dotik v tišini toplih in vlažnih dlani, utrip, ki me rajca pa čeprav sovražnik nikoli ne spi.

A zmaj kdaj spi?

2009-08-03T22:49:00.001+02:00

Na razmočeni travi sredi travnika sem se bosa in čisto resno pretvarjala, da namesto kapljic poletnega dežja, sledi na mojih ramenih puščajo konice prstov. Joj, te tvoje roke...

Joj. Joy. Pa kaj, če se joy rima z destroy, to enostavno določim za decoy ment to annoy in preskočim na simple and joyful enjoy. Everytime. Anytime at all.

Če odmislimo Kinder jajček, katere dobre stvari so, pravzaprav, tri?

Pregrizni me celo

2009-08-02T23:36:00.001+02:00

Ves čas sem bila budna pa čeprav zvita v klobčič in zaprtih oči, celo tistih nekaj sekund, ko je za trenutek zmanjkalo tebe. Drugače dihaš, ko spiš in mogoče je res bolje, da ti pustim roko, ker se paše zavijat v tvoje potne kapljice pomešane z mojimi.

Tako enostavno je stat slečena pred tabo in vsakič se sprašujem, če me z roko zgrabiš za tilnik in mi prste zapleteš med lase samo zato, da preprečiš, da omahnem, ko me prebodeš z vsem kar si.

Jutri pa zakon

2009-07-27T23:59:00.001+02:00

Potem besede ostanejo zataknjene nekje drugje. Ne tiste, ki so bile izrečene proti vsem pričakovanjem, čisto druge besede so to. Nič nimajo skupnega, niti osebe, ki jih izreka ne, samo nekako so se umestile v podoben čas in niti najmanj ne zaradi tega, da bi se pojavile v mojem stavku.

Slišim te, veš, še posebej močno takrat, kadar sploh nič ne rečeš in kljub temu, da tvoja rit v tistih hlačah izgleda čisto preveč poželjivo. Nešteto reči, ki jih nima smisla ignroirat in toliko njih, ki jih je potrebno ignorirat samo zato, da ne pozabim dihat tudi takrat, ko ne smem dihat tebe.

Ta trenutek se pretvarjam, da sem tvoja Uma in samo danes, moj Quentin, ti to tudi polglasno priznam.

Čips med rjuhami...

2009-07-23T00:32:00.000+02:00

Ponovno presenečena nad vrtoglavico, ki je vedno posledica zadnjega in nikoli prvega čika v bilokaterem dnevu, sem se poskušala odločiti ali me bolj nervira odsotnost lune ali nenormalno dolga prisotnost delovišča, ki mi že tretji mesec onemogoča normalen dostop do hiše. Pasji lajež naznani pozen prihod nekoga, ki tokrat izjemoma ni jaz.

Šepetanje avtoceste, zamolkel let letala, vrtinčenje vode pod pritiskom, drznen spust rolete, utripanje enega stikala za drugim, preskakovanje devetindvajsetih stopnic in podrsavanje stopal po nekoč pravilno položenem parketu.

S konicami prstov bi se lahko neskončno dolgo dotikala najrazličnejših zvokov noči in ti kradla pikice iz oči.

Omreženi

2009-07-21T23:34:00.000+02:00

Če bi prebrala samo naslov teme in ignorirala vse naprej napisane besede, kar sicer rada in redno počnem, bi tale zapis najverjetneje začela z najlonkami tipa ‘šunka v črevu’ ali pa patetičnim razmišljanjem o točno določenem pripadniku nasprotnega spola in to kljub dejstvu, da sem že dlje časa online 24/7. Da sem že dlje časa omrežena 24/7.

Če bi imela sekundo za razmislek o zgoraj napisanem, bi jo najverjetneje porabila za kaj čisto drugega, ker me, roko na srce, omreženost niti malo ne straši, ovira ali nervira, če že kaj, potem mi koristi, če pa že nič, pa omreženosti itak ne opazim. Poseganje v moj osebni prostor bistveno bolj obvladajo resnični ljudje iz resničnega sveta kot resnični ljudje iz navidezne resničnosti. Pa ne da kažem s prstom.

Če bi imela možnost izbire med omreženostjo in neomreženostjo ali pa če bi, bogjihnimarad, od mene izbiro nekoč celo zahtevali, bi najverjetneje izbrala , izbrskala ali pa izumila način, da obdržim možnost izbire vklapljanja, izklapljanja in preklapljanja, ker me črni in beli pogled, kot lastnico mavričnih oči, bolj kot ne strašita.

Če bi želela za zaključek iztrgati bistvo in ga strniti v nauk zgodbe, bi mi najverjetneje spodletelo že zaradi golega dejstva, da nas iste stvari omrežijo na neštete različne načine tudi kadar si domišljamo, da golota načeloma paše vsem.

Toxic

2009-07-19T22:13:00.002+02:00

Ura je 22.31, meni pa se zdi, da smo sredi popoldneva. Milni mehurček je počil bistveno prezgodaj, ampak na srečo že vem, da zatekanje v milne mehurčke ne more biti neka oprijemljivejša situacija niti za tistih nekaj trenutkov, ko mavrično obarvani dejansko obstajajo. Milnim mehurčkom bi bilo pokanje potrebno prepovedati.

Gledala bi ga neskončno dolgo direktno v oči, z našobljenimi ustnicami in stisnjenimi zobmi.

2214

2009-07-18T23:12:00.002+02:00

Čokolada in kikiriki. Eden gratis. Zgrešena tabla. Štirikrat iste luči na istem mostu. Mrš. Kvazi jurčki s česnom in voda brez okusa. Ijaijaijao. Snežno bela sol in snežno bele rjuhe. Basket case. Terasa brez otomana. Iztegnjene noge s prsti dotikajočimi se ograje. Pringles. Okolica buči. Volume 31. Sveža modrica na levem stegnu in drobna kapljica krvi na prstancu leve roke. 9.1 in pada.

Chicane.

Vedno v levo...

2009-07-15T23:01:00.000+02:00

Romantični zmenki, ki ne bi smeli bit niti romantični, še najmanj pa zmenki, niso več edini odklon v mojem sicer precej neskrivnostnem načinu spopadanja z življenjem. Včasih se potrebujemo vsemu navkljub, čeprav v bistvu nimamo nikogar, ki bi ga naglas klicali moj ali moja. Se sliši narobe, ane? Pa se počutim popolnoma prav.

Definiranje pojmov je itak za pičke.

One fine day, we'll fly away...

2009-07-14T00:34:00.000+02:00

Obstajajo objemi, ki jih enostavno pogrešaš. Prvi včerajšnji bi bil prav lahko neroden, a je nerodnost obtičala nekje za robom, podobno kot solze. Večkrat tekom večera.

Obstajaš ti. Ne znam se pretvarjat, da kadar te ni, boli.

I'm not quite that delicate

2009-07-11T02:53:00.000+02:00

V zadnjem tednu sem se polomila na več načinov pa se vseeno ne počutim niti malo polomljeno in kljub temu, da se sploh ne vrtim v krogu, se mi vsak dan bolj vrti. Ne rečem, da nimam res dobrega razloga, da bi bila lahko nesrečna, pa vseeno nisem niti malo. Lahko mi vsak dan rečeš, da sem nora, jaz pa ti bom vsakič zamolčala, da si noro dober samo ti.

In če si čisto blizu ali pa če te nikjer ni, tvoje stopinje v meni odpirajo vrata neskončnosti.

No?!

2009-07-07T19:04:00.001+02:00

Kdo me googla iz Googla?!

And with each step...

2009-07-07T12:38:00.000+02:00

Včeraj se mi je bledlo. Res. Zjebava me nek prehlad, ptičja gripa mislim da vseeno ni, je pa moje telo kapituliralo od Coldrexa. Overdose. Ležala sem v postelji in približno vem, da me je Mami spraševala nekaj o računalniku, čaju in oknu, ne vem pa točno kaj. Skuham računalnik, zaprem čaj in ugasnem okno? Kakor koli že, ob pol enih zjutraj sem se zbudila premočena in lačna. Možgan se je poigraval še z eno mislijo in točno zaradi te sem trenutno z možganom skregana.

Zakaj se počutim varno samo takrat, ko se zapletem v kaj nevarnega?

Don't stop 'til you get enough

2009-07-02T18:26:00.001+02:00

Shut the fuck up! Don't worry, it's not for you. It's for me. A reminder. For all the way wrong thoughts created by my twisted mind. To challenge. Or to destroy. It's always a risk and a risk is something I can't escape. I have to have it. If it's not there I create one. It's stuck with me like all those blue pencil marks on my forearm.

Just licking my lips in search of your lip print...

Dej me nazaj

2009-06-30T23:55:00.000+02:00

Pametno bi bilo, da se počasi odpravim spat. In se tudi bom. Počasi. Še prej pa bom mogoče zaposlovala svoj možgan s čim prijetnim. Ker, prijetno je kul in prijetno mi paše. Pašeš. Če si v obdobju brez tolerance, je vse skupaj še toliko bolj neznosno. Ne, to ni zapis o gay-ih in itak sem prepričana, da vsi bi. Da smo vsi bi.

Nekako tako to gre, če hočeš povedati vse in nočeš povedati ničesar. Kdo pravi, da je treba srečo delit in kaj storiš, če je tvoja sreča nehotni spomin? Izginjajoča praska na naključnem delu telesa. Kako sta nastala narobe in prav?

A smo mi zares al zahec?

Fight it.

2009-06-30T01:34:00.001+02:00

So far away yet close enough to taste...

2009-06-23T22:44:00.000+02:00

Se nikdar se mi ni zgodilo, da bi naslov napisala pred tekstom, kaj šele, da bi naslov napisala včeraj, tekst pa pišem ta trenutek. Še sreča. Ker če bi včeraj napisala tudi tekst, zagotovo ne bi napisala, da mi je zjutraj na parkirišču neznanec rekel pička, jaz pa sem mu vrnila z 'jebi se'. Šele tik pred vhodom v poslopje me je spreletelo, da mogoče obstaja majhna možnost, da mi je dejansko rekel lepotička, ampak ko ga jebe. Ob desetih zjutraj me nima kaj ogovarjat.

Dobila sem čokolado z rdečim poprom in ga zbezala ven...

The way he makes me feel...

2009-06-18T13:12:00.000+02:00

Saj ne, da ne bi bila že večji del svojega obstoja malce na glavo, ampak zadnjih nekaj dni sem na glavo čist. Iskala sem besedo, s katero bi nekako približno opisala svoje stanje in zdi se mi, da sem jo vendarle našla. Brbotam.

There’s no chill and yet I shiver...

Plastelin

2009-06-16T00:51:00.000+02:00

Skuhala sem se. Ne vem kaj mi je letos s tem oblačenjem za zimo, če pa je zunaj poletje. Vreme pač vedno pozabim spremljat, če pa že koga slučajno vprašam, kakšna je napoved za naslednji dan, mi zagotovo poda napačno. A delajo to zanalašč?

Če pa ja. Če pa že. Paramparapapa. Delim si dneve in imam občutek, da v bistvu delim sebe. Na različne konce, različnim ljudem. Ne dan ne noč sploh nimata nič zraven, samo drug teden moram nujno k frizerju. Nujno! Nimam razcepljenih konic, se pa skoraj vsak dan kregam z Babi zaradi tepiha v kopalnici. Noče ga, meni pa paše stopit na nekaj mehkega. Če me ne bi jebal prah, bi imela mehke tepihe povsod po tleh, zares pametno pa bilo z nečim mehkim oviti kljuke na vratih. Vsakodnevno zatikanje s kolki postaja že zares dolgočasno, ljudje pa se še vedno čudijo, da včasih rečem 'au' zgolj preventivno.

Prvič po res dolgem času se mi gre na morje.

Messin' with my head

2009-06-15T12:11:00.001+02:00

Čez vikend sem bila S I T N A! V vseh jezikih. Tečnoba je bila posledica tega, da sem se spet počutila kot majhen nebogljen pes, ki je bil kregan ne da bi sploh vedel zakaj.

Majhen nebolgljen pes si je včasih v takih primerih nadel tavelike oči majhnega nebogljenega psa in cvilil kot majhen nebogljen pes, dokler ni bil lepo pocrkljan. Majhen nebogljen pes se je včasih obnašal, kot da mora on spraviti stvari na pravi tir, čeprav ni bil on tisti, ki je iztiril.

But. New biger me majhnega nebogljenega psa ne nosi več niti pod pajsko. Pa če me stokrat zmerjajo s trmo, mene ne bo nihče več jebal! Mislim, verjetno bo še marsikdo poskušal, ampak slabe vesti drugih si na svoja ramena ne bom več nalagala.

In kdobisimislil. Stvari so se kljub vsemu postavile na svoje mesto.

You can have me if you want...but you won't see me begging for your attention. Nobody will. Never again.

Nezaposlenim vstop prepovedan

2009-06-08T15:37:00.001+02:00

Če v nedeljo cel ljubi dan pereš cunje in če v nedeljo cel ljubi dan dežuje oz. leduje (z neba pada led), potem se ti v nedeljo zvečer zna zgoditi, da nimaš za oblečt niti ene pametne cunje. Niti ene suhe pametne cunje. Kaj sledi? Natürlich, improvizacija.

In sva šla, jaz sama in moj bes, z mokrimi najlonkami na riti in korzetom, iz katerega sta moji novi joški kar buhteli. Brez panike, no plastic just new bigger me. Končno razumem koncept angelske ritke.

Še boljša novica, čeprav je boljša od novih jošk že težko, pa je, da so danes po pošti prispele moje nove leče. In tekočina za leče. Tista, ki je moje očke razvajala skozi vsa ta leta. Veselje pogojeno s tem dejstvom je bistveno večje kot veselje ob pogledu na novi joški in pravilno stoječo ter ravno prav čvrsto rit.

Cel svet diši po malinah in čez cca 14 dni grem z Bratcem na Tiësta.

Rutina

2009-06-02T15:56:00.000+02:00

Zjutraj sem Dedota peljala na rutinsko operacijo leve roke. Priščipnjen živec or something. Seveda pa pri mojem Dedotu ni prav ničesar rutinskega. Vsaj do sedaj nismo imeli te sreče. Ampak danes je res dobro kazalo. Res dobro.

Na odhod sem bila pripravljena prej kot on. Prisežem, jaz sem čakala njega, mečkača, jaz, ki zamujam vedno in povsod. Brez izjeme, ki bi potrjevala pravilo. Odpeljala sva se s 15 minutno zamudo. Nič tragičnega. Po Celovški. Potem sem zapeljala na Drenikovo in jih slišala, ker sem zapeljala z Dedotove rutinske poti. V skladu s pričakovanji, torej. Ni bil tako zelo hud, sva se začela pogovarjat o mojem novem fantu in še preden sva končala, sem ga odložila na avtobusni pred Kliničnim. Točno.

Naslednji zaplet je bil samostojen. Dedotovo 12 let staro prevozno sredstvo namreč ne pozna koncepta servo volana. Zavijanje z mesta v levo je katarzično. In ne pozabimo, da imam nove mišice!

Ob 11.30 so me klicali Mati. Menda je operacija uspela, pacient pa čaka na prevoz. In sem šla. V rikverc avto zavija sam od sebe, tako da sem parkirišče zapustila bp.

Burek po drugi strani, ta revež pa ni bil ravno bp. A od kje burek? Med čakanjem na prevoz, se je Dedo odpravil po nakupih. Zagrabila ga je lakota in privoščil si je burek. Ravno takrat sem se pripeljala, vklopila vse štiri smernike, on pa se je s povito roko in longeto pognal čez cesto, mi v roke porinil v papir zavit burek in zaloputnil vrata. Med potjo sem popravljala verižico, ki sem jo strgala med lovljenjem bureka.

Doma me je vprašal, če bom en pajs. Zavrnila sem in se ponudila, da mu dam burek na krožnik. Napaka. Ko sem odgrnila papir, sem sredi na koščke narezanega bureka naletela na vsiljivca. Zagrnila sem papir, ga ponovno odgrnila in previdno vprašala Dedota, če je mogoče kaj izgubil. A? Nagajivo se je nasmehnil in nasmeh je bil nagajivo nepopoln. Manjkajoči del nasmeška sem pobrala iz bureka. Rutinsko.

Hihi

2009-06-01T13:16:00.000+02:00

Ha! Prespala sem nedeljo! Dan in noč. No, skoraj. V resnici sem se v nedeljo zjutraj zbudila že ob 7.30, potem pa so me Mati vso matasto dostavili v službo. Do enih sem bila zares pridna, nakar sem z dovoljenjem pobegnila, za prevoz izkoristila Bratca in se doma najedla malancanov (oh, shut up!) in cedevite (aj nou!). Ob dveh sem spala kot dojenček. Ob desetih zvečer sem se z nekom skregala, čez pet minut sem se še leno pretegnila, čez deset minut pa sem že spet presedlala v stanje brez zavesti. Do šestih zjutraj, potem pa sem se do osmih prekladala po postelji in zaradi preobilice časa posledično nekaj minut zamudila v službo.

Na nogah imam srebrne sandalčke in moja rit še nikdar ni izgledala tako dobro.

Even if you don't want to hear...

2009-05-28T10:05:00.001+02:00

Pojma nimam, zakaj sem se včeraj odločila poslušati Mamo, ki je precej prepričljivo zatrdila, da bo danes mraz. Zvečer sem se zato primerno oblekla, ker pa noči nisem preživela v domači postelji, me je jutranje sonce precej razdražilo. Še dobro, da sem imela ob sebi nekoga, ki je mojo jutranjo tečnost obrnil v svoj prid. No, ja, v končni fazi nekako tudi v moj...

Dejstvo je, da se mi zadnje čase nasmiha sreča, zato sem svoje škornje v službi zamenjala za vremenu bolj prijazne balerinke. Sanja se mi ne, kdaj in zakaj sem jih pustila v službeni omari in še manj kako sem tistega dne prišla domov (bosa?!), ampak tu so bile in moje noge so hvaležne še preden je sonce začelo zares žgat.

Manjši problem mi povzroča le prehranjevanje, saj zadnje tri dni ne jem mesa. Sploh. Moj jedilnik sestavljajo solata, malancani, šampinjoni, korenček, jabki in češnje. Precej intrigantno za človeka, ki zelenjave sploh ne mara, kne?

Zvečer pa še vedno rada ližem sladoled.

Nerodna pa sem...

2009-05-25T11:14:00.000+02:00

Že pred časom sem nehala šteti mesece in dneve, ki so minevali brez spanca in vikende, ko so me stvari povozile do te mere, da jutra niti niso več obstajala, samo takrat so se namreč oči zaprle in to brez neskončnega štetja oac, ki so časoma celo spreminjale barvo.

Zamengljena sem bila, zamegljena od misli, zamegljena od besa, zamegljena od tisoč in ene stvari, ki se je vsidrala vame in mi ni pustila dihati. Izdiha za izdihom, brez enega samega vdiha. In lahko bi trajalo še v nedogled. Lahko bi pa ni.

Tisti trenutek, ko sem končno vdihnila, se sprostila in se spustila iz oklepa, v katerega sem bila napol potisnjena, do konca pa sem si ga nadela sama, sta se začela pomlad in poletje, za katera upam, da se bosta nadaljevala v jesen in zimo.

Na koncu vendarle nisem rabila psihiatra, napsihiralo in odpsihiralo me je življenje samo. In danes se smejem. Pa čeprav sem včeraj polomila mizo in imam na hrbtu buško. Ali pa prav zaradi tega.

Kdobisimislil.

2009-05-20T15:21:00.002+02:00

Pomlad je za pičke, poletje pa je tisto, ki v moje življenje še enkrat več prinaša, no, življenje.

Končno sem dojela, da lahko letim tudi s prirezanimi krili.

Rabljena prozorna

2009-05-06T22:21:00.000+02:00

Za mano je fantastičnih 14 dni. O, ja, sarkazem je še vedno v polnem teku.

Priznam, nad svojim telesom sem se prevečkrat izživljala. Ne da se mi bit konkretna, dovolim, da se izživljate tudi vi, domišljijsko, bolj bistveno je, da sem bila vedno zaščitniška do svojih oči. There's just something about them...

V šestem razredu OŠ, potem ko so me Mati najprej obtožili, da fejkam slabovidnost, ker naj bi bila očala moderna, je okulistka potrdila miopijo in mi na nos potisnila prva očala. Mojbog, kako sem jih sovražila. Namesto na nosu sem jih nosila v torbi ali v žepu, zaradi česar so bila vedno skrivljena, pa tudi ko še niso bila, so mi stala postrani, ker imam levo uho nastavljeno višje kot desno. Ali obratno. A freak. Pa še ne prenesem dejstva, da imajo očala mrtvi kot oz. mrtvo okolico, saj razumete, gledaš lahko samo naravnost skozi šipice, kar pomeni, da moraš vedno obračat glavo, zavijanje z očmi pa bolj ali manj odpade. In jaz res rada zavijam z očmi.

Lahko si predstavljate, da je bil verjetno najsrečnejši dan v mojem življenju tisti, ko sem končno dobila leče. Če ste pomislili na mehiško telenovelo, ste kar blizu. Tako fakin amejzing je, ko dejansko vidiš. Za tiste z brezhibnim vidom - predstavljajte si, da imate pred očmi rabljeno prozorno polivinilasto vrečko, ki se po sedemnajstih letih končno strga. As I said, fuckin' amazing.

Več kot 10 let, god I'm old, so moje oči in leče živele v simbiozi. Do nedavnega. Iz prodaje so umaknili mojo omiljeno tekočino za leče, kupiti sem morala drugo. Slučajno sem nekje istočasno zamenjala še kremo za obraz, za nameček pa sem v službi dobila nov huge ekran. Še vedno ne vem zaradi česa pravzaprav, ampak rabljena prozorna polivinilasta vrečka se je reinkarnirala, gratis pa sem dobila še krvavo rdeče in malenkost pekoče oči.

Nasvet je bil vedno isti - pa nosi en čas očala. Tudi problem je bil vedno isti - že več kot 10 let, god I'm old, jih nimam.

Stanje se po nekaj drastičnih posegih vendarle umirja. Danes se je rabljena prozorna polivinilasta vrečka spet strgala, beločnica pa je že skoraj bela. Od 'albino fešn obsešn' je ostala samo še bleda polt. Since sun decided to be my enemy that's almost my trademark.

Just dance

2009-04-24T11:11:00.000+02:00

Po kar nekaj drastičnih spremembah, ki so še dodatno pretresle moje že tako drastično spremenljivo življenje, se je spet potrebno naučit plavat, ampak tokrat prvič brez tistega domačega občutka, ki ga je zbujal en par rok, za katerega sem tudi brez fizične bližine vedno vedela, da obstaja.

Sem se včeraj globoko zamislila in si zabičala, da je preteklost preteklost z razlogom. Kakršna koli že, obstajala bo vedno in ta trenutek še vedno močno kroji sedanjost, prihodnosti pa se bom še naprej puščala presenečati.

Lajf iz gud, tko al pa drugač.

Nisem

2009-04-21T00:43:00.001+02:00

Spet se zliva vsa ta voda z neba in me nervira, kadar se odpravim proti balkonu na čik. Si pa vseeno za kak trenutek ali dva domišljam, da je to vse kar me nervira in da tisti prekleti občutki v meni ne režejo vsak dan novih ran v že tako razbolelo mene.

Se je pretvarjat res tako enostavno, da se tega sploh ne opazi...

The Great Unknown

2009-04-17T04:40:00.000+02:00

Počasi srkam kozarec rdečega vina in že tretjo noč zapored zaman iščem spanec. Preveč se je zgodilo, preveč kot zmorem fizično in psihično prenesti, a se vendarle čudežno prebijam čez vsak naporen dan in čez vsako brezčasno noč. Danes že skoraj z nasmehom in občutkom, da se niti mojega življenja počasi a zagotovo ovijajo okoli mojih prstov. Samo mojih.

Strah me je življenja brez Nje.

Bljak

2009-03-20T20:46:00.000+01:00

Danes sem si privoščila dopust. Starega imam tako še 17 dni, novega 22. Kaj, na dopust pač ne hodim. Vsaj zadnje čase ne. Prejšnja leta mi je seveda dopusta vedno zmanjkalo še pred iztekom leta. Pa nimam tako zajebanega delodajalca, samo na dopust se mi ne hodi. Trenutno.

Že zvečer sem si spustila rolete, ker sem planirala prespati jutro. Vsa zmečkana sem se prekladala po roza rjuhi in zavijala v 'Moondust' posteljnino nekje do poldneva. Kave nisem kuhala, ker mi je, kako le ne, zmanjkalo cigaret. Če se ne bi prejšnji dan na poti iz službe tako koncentrirala na zadrževanje solz, bi se bila na njih mogoče še spomnila. Pa se nisem. Sem pa uspešno zadržala solze. Nekje do vhodnih vrat, potem mi je bilo že prilično vseeno.

Čike sem potem vendarle dobila. Priznam, da mi je bilo malce lažje pa čeprav sem do tega trenutka pokadila le dva. Bolj bistveno od tega, da jih kadim, je to, da jih imam. Mogoče to ne velja samo za čike, z ramišljanjem o tem, na kaj bi se še lahko nanašalo, se pa nočem ukvarjati.

Sovražim, če v petek zvečer dobim menstruacijo.

There's this pain I can't escape...

2009-03-15T01:40:00.002+01:00

V petek sem ostala doma in gledala grozljivke. In želim si, da se ta petek ne bi nikoli zgodil, čeprav je bila v resnici že sobota. Če upoštevamo tehnikalije in gledamo na uro.

Fantje ste zares čudni

2009-03-08T02:13:00.002+01:00

Ko sem se včeraj namakala v banji, sem imela v glavi celotno vsebino tegale zapisa, vsaj spomnim se, da sem enkrat vmes pomislila, da jo imam. Potem me je zmotila tisoč in ena reč in še preden sem uspela prste položiti na tipkovnico, sem se pokrila s kovtrom in si risala sanje. Brez čopiča.

Danes seveda nimam pojma o čem naj pišem, ampak so pa vsaj prsti našli pot do tipkovnice, verjetno predvsem zato, ker za risanje sanj nisem razpoložena. Kot da bi bile sanje sploh odvisne od razpoloženja. Ne vsebina, samo to ali so ali jih ni.

6 + 6 = Provokacija

2009-03-02T13:39:00.002+01:00

Šuška, upam, da si zadovoljna...

Dispelled

2009-03-02T10:36:00.000+01:00

Včeraj me je, prvič letos, pobožala pomlad. Stala sem na balkonu, skoraj sem že prižgala cigareto, in začutila njen poljub na levi rami. Samo globoko sem vdihnila, porinila cigareto nazaj v škatlico in se objela. Pa kaj, to pač počnem. Tudi to pač počnem.

Februar ni minil hitro zato, ker bi bila srečna, hitro je minil zato, ker je kratek. Kratke so bile noči, ker hodim spat bistveno prepozno in ker vstajam bistveno prezgodaj. Pa čeprav je jutranje ogrevanje zelene klopce postalo skoraj že simpatično.

Konec prejšnjega tedna sem bila prilično invalidna. V petek sem šepala, ker mi je ponovno zaštekalo koleno. Elastičen povoj se je še enkrat več izkazal kot učinkovito orožje, le taozke kavbojke sem precej težko navlekla čez. Poleg elastičnega povoja sem na svoja kolena (in druge dele telesa) dodala še nekaj dodatne teže in kavbojke za anoreksike že pokajo po šivih. Na kolenih in na riti. To slednje je precej kul.

Na ven se spreminjam, o ostalem nočem govoriti. Lahko bi pa nočem in s tem prizadevam ljudi, ki si tega ne zaslužijo. Ker to pač znam. To pač počnem. Dam se in se potem vzamem. Nenapovedano, iznenada, brezpogojno. Zginem. Ni logično, tudi sebe presenetim. In kar je najhuje, ne znam razložit zakaj, odgovore pa vedno nekdo pričakuje.

Človek trenutnega navdiha. Skozi leta sem se navadila, drugi v enem samem mesecu nimajo možnosti. Nočem, da me ima kdo rad. To pač počnem.

Aaaaaaa!

2009-02-27T09:32:00.000+01:00

Hočem ga!

As if...

2009-02-09T22:34:00.001+01:00

Čeprav sem ves čas vedela, da se bodo stvari spremenile samo, če se bom dejansko premaknila z mesta kjer sem tacala, sem seveda tacala še naprej. Tacala sem zjutraj, čez dan, zvečer, še ponoči sem tacala, namesto da bi spala. Nisem želela drugam zgolj zaradi enega samega razloga - da me ne bi slučajno zgrešil, če bi me iskal. Samo zato. Pa kaj potem, če mi je bilo ves čas vse kristalno jasno, verjela sem samo tisto kar sem si želela verjet.i Zanalašč se nisem nikamor premaknila in neštetokrat sem se zlagala sebi in drugim, da se v resnici trudim premakniti. Vsaj malo, ni važno kam. Obstala sem, ujeta v lastno neresničnost.

Klišejsko bi bilo reči, da sem potrebovala čas, ker sem ga prej želela ustaviti ali pa vsaj prikrojiti po svoje. Niti v najbolj deprastih trenutkih nisem upala na boljše čase, hrepenela sem le po preteklih in se zgubljala v izmišljenih. Resnica? Tudi kadar me je bodla v oči z ostrino samurajskega meča, sem jo ustavila z enim samim utripom vek. Koga pa briga resnica, če se pa niti slučajno ne sklada z mojo predstavo. Z mojo potrebo. Ne bi mi moglo biti bolj vseeno zanjo, zanj pač ne.

Ampak...

Ena bilka, en plevel je rasel neodvisno od moje neresnične neresničnosti. Vsaj takrat sem si tako predstavljala, takrat ko sem prvič začutila korenine, ki se niti slučajno niso pustile izruvati. Nagon? Nogo mi je potegnilo naprej. Najprej eno, potem niti druga ni več uspela tacati na mestu. Enkrat. Izvila sem se in pobegnila nazaj tja, kjer sem tacala do takrat, a okus je ostal. Okus in tisto dejstvo, katerega procesiranju so se moji možgani zavestno izogibali. Izmišljeno je lahko dobro, ne more pa biti dovolj dobro zame. Korakanje naprej je postalo zabavno in kljub trkanju preteklosti puščam vrata v tisti svet zaprta. Nov diši po šmarnicah. Opojno.

Aja, še naslov!

2009-02-04T17:07:00.001+01:00

Matr, mal mi cajta zmanjkuje. Ampak to paše skor tko kot pokat mehurčke na foliji z mehurčki. Pa sploh nočem povedat kaj paše, kako in zakaj, ker sem hudobna in ker mi paše, da je moje moje. Ja, definitivno paše tko kot pokat mehurčke na foliji z mehurčki.

Gremo rajš k drugim temam, ta je čist preveč kičasta in ne paše k vsej depri, ki sem jo zlivala semle zadnjih nekaj mesecev. Skratka. Včerajšnja vožnja v službo se je vlekla kot vlačilec na Antarktiki in to preden je globalno segrevanje postalo tako zelo popularno, najbolj od vsega pa me je čudila potrpežljivost ljudi, ki so brez prerivanja in togotnih izpadov po pol ure čakali tudi v koloni za avtom, ki je, sodeč po količini snega, ki ga je pokrival in obkrožal, crknil že kakšne tri ure nazaj. Priceless. Hihitajočega trenutka ni mogel pokvariti niti (očitno še vedno) deprasti Elton John, je pa vseeno prispeval k zehanju. Bolj me je razočaral Elvis, ki se mu očitno niti sanja ne, da meni rough pač sede. Le kje je hodil zadnjih, khm, nekaj let?!

A bi me kdo poslušal, če bi bila špikerka na radiju?

Zeha se mi za Večer

2009-01-27T23:07:00.000+01:00

Recesija definitivno ni izgovor za to, da si butast. Me veseli, da si jim končno jasno, glasno in predvsem javno povedal. B'roli želim čimprejšnjo reinkarnacijo, Večeru pa srečno pot do dna, saj nimate več daleč...

2300

2009-01-27T12:10:00.000+01:00

Mogoče, ampak zaenkrat res samo mogoče, si puščam odprto opcijo, da bom enkrat mogoče, ampak res samo mogoče, spet marala fante. Pomehkužla sem se ipak že kakšno leto dni nazaj in v zadnjem času delala predvsem na tem, da se odmehkužim oz. da spet postanem vsaj pol tok zajebana, kot sem hote al pa nehote znala bit nekoč. Res samo pol, ker skrajnosti mi vsaj ta trenutek ne dišijo niti pol tako zelo kot Tisti parfum.

Dišeča al pa ne dišeča, ne spomnim se, kdaj me je nazadnje kdo povabil na sprehod. Nič čudnega torej, da sem se oblekla pol premalo in potem desno roko pol ure grela pod pol toplo vodo, da ne bi slučajno naredila še pol večje pizdarije kot bi bilo potrebno. Kdaj sem postala taka polovičarka? Desna roka vseeno ni potrebovala gretja, ker ga je bila deležna že ves čas. Poseben tretma in mogoče se čisto malo hihitam.

Nikoli do deset

2009-01-20T10:13:00.001+01:00

Ena. Strgana žaba na levem stegnu. Dve. Prečuti noči zaporedoma. Tri. Zlepljene trepalnice. Štiri. Prižgane cigarete in ura je komaj deset. Pet. Procentov zdrave pameti še premorem. Šest. Pogriženih kulijev na moji mizi. Sedem. Misli v glavi namenjenih ženekomu. Osem. Pridobljenih kil od božiča dalje. In osem je moja srečna številka. Končno imam spet joške, rit in menstruacijo. Skoraj popoln torek.

Obstajam že tri leta pa me vseeno ni.

2009-01-17T18:05:00.000+01:00

Ojej, blogam že tri, TRI, leta, bohmenimard. Tri leta in en dan, ker na obletnice itak vedno pozabim in to tudi na takšne, ki se absolutno ne tičejo nikogar drugega kot le mene same. Definitivno sem pomislila na to, da bi se šla pregled dogodkov, ampak glede na to, da se počasi vendarle kopljem iz najdaljšega ever deprastega obdobja, se tega pravzaprav bojim. Bojim se spominjati in bojim se podoživljati. Bojim se vsakega zapisanega delčka posebej, ker me spominja na to, kako bi lahko bilo pa ni. Bojim se prekletstva odvisnosti in z njim povezanega dejstva, da nikoli ni nič odvisno samo od mene. Bojim se svojih idealističnih razmišljanj, ki ne najdejo skupnega jezika s svetom, ki me obkroža. Bojim se, da bom kljub temu, da točno vem kaj hočem, vedno ostala le preštrašena majhna punčka, ki izgublja boje z mlini na veter. Ker mlini na veter obstajajo.

Kupec pa kralj?

2009-01-13T23:04:00.001+01:00

Po današnjem polurnem prenašanju dretja in zmerjanja predvsem s kurbo in prasico imam t.i. kupcem, tem bolje kot kočevski medved zaščitenim nevzgojenim imbecilom, za povedati samo tole:

Kupec sem že nekaj več kot dvajset let pa me v tem času še noben trgovec ni nategnil, v trgovinski dejavnosti pa delam skoraj dve leti in kupci me poskušajo nategniti sleherni dan.

Kulturen dialog in bonton sta pri vedno več kupcih fikcijska junaka, ki ju v vsakem novem nadaljevanju z levo roko premagata izsiljevanje in srdit bes. Poštenost, pravičnost? Napumpani od medijev in Zavoda za varstvo potrošnikov postajajo kupci današnjega časa podivjana zalega obešena za jajca od samega Boga.

Noben denar na tem svetu ti ne daje pravice, da se mi v glavo dvestopetdesetkrat zadereš kurba in prasica samo zato ker si samo in edino ti prepričan, da imaš prav!

Dodano (23:24): Še tole sem pozabila, prišli smo celo že tako daleč, da se nihče niti vpraša več ne, če ima kupec res prav ali se razburja neupravičeno, kamorkoli se obrneš, vsi ga podpihujejo, da naj le vztraja do konca in bo že dobil kar hoče. In največkrat res dobi, ker trgovec stisnjen v kot rajši pozabi na tistih nekaj evrov, kot pa da bi tvegal slabo reklamo. Zasluženo ali ne, saj v resnici nikogar ne zanima, kupec ima pa menda vedno prav. Fakof!

Postajam moja mama...

2009-01-11T21:02:00.000+01:00

...v enem mesecu sem si namreč že drugič pobarvala cunje, kar je načeloma njena specialiteta in tudi poglaviten razlog, da si cunje že dolga leta perem sama. Situacija je že sanirana, moja glava pa še niti približno. Ampak sem kul. Ipak.

Črno za nohti

2009-01-07T21:13:00.000+01:00

Recimo, da sem se že skoraj pocajtala. Deda Mraz me je namreč, pridno dete, letos obdaril z vročino in izredno trdoživim kašljem, ki se mu je za nenajavljene in nezaželjene obiske zdel najprimernejši nočni čas ali kot bi rekla kolegica Centrifuzna, bio je ritam al sad ga nema. Praznike sem torej preležala, spala podnevi, pokašljevala ponoči in izmenično uživala enkrat v bolečini pljuč in drugič v bolečini trebušnih mišic, za katere kar nekaj časa nisem bila prepričana, če jih sploh še imam. Zdaj sem.

Vse zgoraj našteto seveda nikakor ni bilo prijetno, sem se pa kljub temu večino časa počutila presenetljivo kul in ta občutek je danes nekdo nasilno pomendral. Poleg epizode s foliklom, ki me je obogatila za dragoceno izkušnjo najhujše bolečine ever, obstaja še ena bolečina, ob pojavu katere zagotovo vem, da sem bila nasilno pahnjena nekam čez, bolečina med lopaticami namreč.

Ta spužvasta pokveka od človeka me odira pri živem telesu.

Mission: Eliminate!

Neka te slače

2009-01-06T23:00:00.003+01:00

Ves dan že gruvam in muvam. In na vse to...

You say either and I say either,
you say neither and I say neither.
Either, either, neither, neither.
Let's call the whole thing off.

You like potato and I like potahto,
you like tomato and I like tomahto.
Potato, potahto, tomato, tomahto.
Let's call the whole thing off.

But oh, if we call the whole thing off,
then we must part.
And oh, if we ever part,
then that might break my heart.

So if you like pyjamas and I like pyjahmas,
I'll wear pyjamas and give up pyajahmas.
For we know we need each other so we
better call the whole thing off.
Let's call the whole thing off.

You say laughter and I say larfter,
you say after and I say arfter.
Laughter, larfter, after, arfter.
Let's call the whole thing off.

You like vanilla and I like vanella,
you say spiralla, and I say spirella.
Vanilla, vanella, chocolate, strawberry.
Let's call the whole thing off

But oh, if we call the whole thing off,
then we must part.
And oh, if we ever part,
then that might break my heart.

So if you go for oysters and I go for ersters,
I'll order oysters and cancel the ersters.
For we know we need each other so we
better call the calling off off.
Let's call the whole thing off.

...se najde nekdo, ki me vpraša, če mi ta muzika ni nič deprasta.

Muzika ne, vprašanje pač.

The Dog kinda likes me...

2009-01-03T02:15:00.000+01:00

...but he still ain't no cat.

Naravnost v srce

2009-01-01T01:20:00.000+01:00

Od letošnjega praznovanja novega leta vsekakor nisem pričakovala presežkov, potem pa sem najprej prejela klic, ki me je spravil v jok, takoj zatem klic, ki mi je na ustnice narisal nasmeh, najbolj od vsega pa me je presenetil, šokiral in predvsem ganil Dedotov objem, ki je trajal in trajal in me s svojo iskrenostjo butnil v dno razpadajočega srca.

Še nikoli me ni nihče tako objel...

It might look as a plan...

2008-12-31T02:31:00.001+01:00

Beri dela. Ga ma rada takega. Sicer me kar precej jezi, da je bil potreben reset oz. po berijevsko Whipe Handheld, ampak sem relativno hitro spet postavila vse na svoje mesto, tako da sva spet lahko domača. Se kar navadiš na hudiča in ne vem kakšno karmo ima Chef, da vedno naleti na drame, ker z mano so na Simobilovem centru ravnali kot s princesko in čeprav sem vsakič govorila z drugo osebo, so prav vse točno vedele kakšen problem me teži in v katerem štadiju potencialne rešitve smo. Ajm spešl.

Pa pripravljam se na pripravljanje silvesterske večerje. Z očetom. Z očetom jo bova pripravljanja, ne bo večerja z očetom. No, bo večerja z očetom, ampak ne z očetom kot prilogo glavnim jedem. Skratka, jutri kuhava in pečeva, preden se zavlečem pod kovter pa bomo verjetno še pojedli. In nazdravili.

Ob polnoči bom dišala po mandeljnih in se vrtela sredi križišča.

Ne delava ne jaz ne on

2008-12-29T14:02:00.000+01:00

Če si res brihten, in jaz to definitivno sem, potem se v današnji mraz pogumno podaš v črnih žabastih pajkicah (2 kom), modrem predpizdniku, roza puloverju in jakni. Zaradi nekontroliranega tresenja, ki me obvlada do popolnosti, sem si s kavo polila čik, Mati pa so me previdno vprašali, če sem že trda. Sem. Najtrdejša.

Mimogrede, moj Beri je pobezljal. Ne obvešča me več o prejetih mejlih, prikazuje pa urico, ki nakazuje, da konstantno nekaj melje. Ugasnila sem ga že neštetokrat, ven sem vzela tudi baterijo in ga tako nebogljenega pustila približno pol ure, ob ponovnem vklopu pa se je zgodba ponovila. Neštetič. Kaj mu je?

Hungry much?

2008-12-28T19:40:00.001+01:00

Samsko življenje še vedno sucks. Pa nočem fanta, da ne bo pomote, ker fantov še vedno ne maram, bi pa definitivno potrebovala (jp, gre za najbolj možno surov pomen besede) prijatelja. Samskega, čednega, postavnega (spet smo pri surovosti) in ne ravno neumnega, čeprav je to zadnje lahko opcijsko (še enkrat, ne iščema fanta).

Kaj naj, ja, sem plehka, plehkejša, najplehkejša in, ja, potrebujem. Nekoga. Nekaj. Brez nagovarjanja neznancev po lokalih in brez zmenkarij. Care to join?

Finding Mojo

2008-12-26T23:34:00.000+01:00

Rojstni dan je mimo in včeraj sem se mogoče malo odkupila tudi glede svoje domnevne asocialnosti. O, ja, šla sem ven in imela sem se fajn, fejst fajn, kdobisimislil...

Je šlo za one man job, definitivno, in ker mi je odgovor, ki sem ga tako vestno servirala vsem po vrsti, skenslal že v samem štartu, sem se za eno noč nehala delat nedostopno in si ga pribeležila v koledarček. Še pred dogovorjeno uro sem iz sebe naredila človeka, navlekla kratko majico čez dolgo, zategnila pas do zadnje luknje in nagamašene noge vtaknila v črne superge z modrimi rožicami. Potem sem se v Ortu skoraj zgubila in definitivno napila. A sem že rekla, da je bilo fejst fajn?

Pa da si ne bi kdo kaj domišljal, seveda še vedno travmiram, je pa pasal slišat, da se mi svetijo učke, malo manj prijetno pa se je bilo zbudit s čigumom v laseh, ampak jebatga, shit takes time.

V vednost

2008-12-23T11:12:00.001+01:00

Niti slučajno ne mislim praznovat rojstnega dneva, če mi odrečejo tudi sex. Barabe.

Lágrimas

2008-12-21T05:43:00.000+01:00

Zadnje čase, in čase lahko tokrat raztegnemo na mesece, se ne počutim več blogerka, zadnje čase, ki so še vedno raztegnjeni na mesece, se ne počutim več jaz. Ne trpijo samo oči, kadar se zazrem globoko vase in v megli ničesar več jasno ne vidim, se mi zdi pa skrajno smešno, da gledam le še gosto meglo tudi kadar se ozrem naokoli.

Notas Muertas.

Still same Facts

2008-12-19T11:06:00.004+01:00

Tan!a je firbčna, ampak jaz sem s tem že zdavnaj opravila. :P

Božični duh...na mojem nosu

2008-12-09T16:20:00.000+01:00

Huh, doma sem končno poravnala odprte račune za olje in od danes naprej v moji mali sobici radiator ne bo več vklopljen. Tako ali tako me ni praktično nič doma in vse kar potrebujem je tisto malo tople vode, da si pogrejem premražene kosti, kar bi moralo po vseh pravilih deljenje stroškov malce zavekslati. Se pa vseeno bojim, da bodo moji argumenti gladko spregledani, še posebej zato, ker prav nihče ne more preboleti dejstva, da smo olje kupili tik pred pocenitvijo pa tudi jaz vedno težje prebolevam, da nič od tega ne bi bilo problematično, če bi me nekdo pač grel. Ah, ja.

Sem pa preživela službeno novoletno zabavo, ampak res komaj. Zaradi nehotnega udarca na nos, se ta zdaj predbožičnemu času primerno sveti v rdeči, kar definitivno preusmerja pozornost od otečenosti. Letos me komot naslavljate z Dragi Rudolf.

Ni pa čisto vse tako zelo grozno. Moji Lubi sem končno kupila rojstnodnevno darilo, tako da se bova čez vikend že mečkali na pregrešno dragi in oh in sploh lepi posteljnini, sem pa skregana s Fejsbukom, ker me spominja, da bom kmalu starejša in z Babico, ki mi je za dobro jutro prerokovala, da bom umrla pred njo.

Grem si zdaj napudrat nos...

A je?

2008-12-06T23:28:00.000+01:00

Trenutek, da neham iskati sebe v tvojih očeh in čas, da se spet najdem v svojih.

En čas ali dva

2008-12-05T11:05:00.001+01:00

Brrrr. Kaj d fak je s to zimo in s tem dežjem?! Zebe me na obroke od 8 do 8.30 zjutraj, ko se kobacam iz postelje, od 9 do 9.15, ko se kobacam iz avta, od 10 do 10.15, ko si privoščim kavico in čik, od 17 do 17.15, ko se kobacam nazaj v avto (ja, ta teden delam 'samo' po 8 ur, če pozabim na morje službenih telefonskih klicev, s katerimi se ukvarjam med namakanjem v banji), od 17.45 do 17.50, ko se ponovno kobacam iz avta in od 8 do 11, ko počnem celga boga stvari, ampak ne več sama in ne več doma, še vedno pa ne z nikakršnim fantom, ker poleg tega, da jaz ne maram njih, tudi oni ne marajo mene. Še vedno ne razumem, kaj natančno naj bi bilo tako zelo fajn pri samskem življenju, vem samo to, da sem ga sita, po drugi strani pa me misel na zmenke (to se že sliši tako jebeno zlovešče) in spoznavanje in jadajadajada totalno spravlja ob živce.

V bistvu bi potrebovala samo prostovoljca, ki bi mi na dan poslal 3 sporočila, zaradi katerih bi se počutila blazno hot, zvečer bi se vzajemno zlorabila, verjetno bi še dovolila, da me uspava, ker je objet še vedno najlepše zaspat, naslednji dan pa jovo na novo in to samo zato, ker česa globljega ali kompliciranega ta trenutek niti slučajno nisem sposobna, prilagajat se pa čisto zares nikoli nisem znala. Hotla. Whatever.

Ponoči sem v mislih preurejala sobo, ker hočem spat na tleh. Postelj ne maram. Dolga leta sem spala na napihnjeni blazini, nekaj časa na fotonu in definitivno je čas, da se poslovim od postelje, na kateri sem, takrat še pubertetnica, enemu samemu fantu vzela nedolžnost. Ah, spomini...

Parampapa

2008-12-01T10:58:00.001+01:00

Breathing, still breathing in neskončno bi bila srečna, če bi mi zametek bolečega mozolja na desni strani čela predstavljal trenutno največjo težavo v življenju. Pa ni čisto tako. Še vedno sem prilično deprasta, ampak sem se vsaj pripravila do tega, da skoraj vsak večer zapustim jokalnico (kopalnica v kateri največkrat jokam). Moralke, ki ti jih Neznanci servirajo na fejsbuku, očitno delajo manjše čudeže, še posebej, ker sem brcanja v rit resnično potrebna. Ja, priznam.

Sem pa dobila že predhodno darilo za Miklaža. Oča so me včeraj zbudili, ker so v soboto spet ribce lovili in ker vedo, da imajo gospodična hčerka ribice res radi, med samo budnico pa so še dodali, da mi za cel teden rentajo avto z bencinom vred. Ker bo cel teden dež, so rekli, meni pa so sodobna Miklavževa darila vsaj letos kar nekako všeč.

Če se ob ponedeljkih bliska kot sredi najhujše poletne nevihte, očitno nimam časa biti sitna. Tudi podarjeni Ferrero Rocher je pasal na brbončice, horoskop pa mi napoveduje predvsem žetje na različnih področjih in blazno romantičen vikend. Z Mojo Lubo se glede rentanja njenega No.1 Moža še dogovarjam, Gospoda Nedostopnega pa od sobote, ko sem ga, trapa trapasta, spet gostila med svojo rjuho in prevleko za kovter, precej uspešno ignoriram. Podobno kot on mene. Vzajemnost v pravem pomenu besede in alkohol resnično pomaga. Če ne drugega ob prihodu domov vsaj zaspim kot top, kar predvsem pomeni, da na njegov telefon ne pošiljam patetičnih sporočil. Način mogoče res še ni najbolj pravi, ampak saj sem tudi sama že od nekdaj bolj kot ne napačna.

Pogrešam dotike...

Eyes full of emptiness

2008-11-27T10:09:00.003+01:00

Mraz se je že zdavnaj polastil ostankov moje duše, ta teden je podleglo še telo in jezi me, da telesa skorajda ne čutim več, ostanki duše pa še vedno trpijo. Človek bi mislil, da se bom počasi že naveličala travmirat, še posebej zato, ker se stvari z vsakim dnem premikajo le na slabše, ampak jaz še kar vztrajam pred zidom, ki se ga ne da porušit ne z glavo ne s srcem. Čakam kot bi čakala na metek, ki bi mi skupaj z možgani iz glave izbil tudi potrebo po njem. Želje so za pičke in biti bolj pičkast od trenutne mene ni skoraj, ampak povsem nemogoče.

Počutim se kot jebeni Gargamel. Celega te bom dobila pa če potem takoj umrem! Za zjokat. Aja, saj to itak počnem tako pogosto, da mi ljudem okoli mene niti ni potrebno več razlagati, zakaj sem tako zelo asocialna.

Se pa vseeno spet poskušam smejat, ker se me menda še vedno vsi bojijo. Mene in mojega pogleda. In ko mi je zadnjič še direktor navrgel, da sem 'such a dominatrices', se je pogled spremenil v nekaj bolščeče vprašujočega, ker se sama sebi zdim bolj podobna kakšen mesec dni staremu munchmallowu. Vsake oči imajo svojega malarja, pravijo, in čeprav se mi splošno počutje z rdečimi črkami redno izpisuje na čelu, jih vsakdo tolmači s svojo abecedo. Zakaj zavraga so mene v šoli naučili samo tri?!

Mailbox surprise

2008-11-24T14:48:00.001+01:00

Že res, da sem samska in prilično nesrečna, ampak WTF?!

My name is M.W.

widowed with no kids, 6'0", Brown eyes, Brown hair, Caucasian(white),Athletic body type i have a Clever Quick Witted sense of humor, i don't smoke, Drinks occassionally, christian, libra. I like Dancing, Dining, Family, Movies, Outdoor Activities, Photography, Watching Sports, Travel, Cooking, Computers / Internet, Television, Gardening, Playing Sports, Health/Fitness. I am looking for a woman that is tender hearted, kind, considerate of others needs, one that would appreciate having a husband that would love her in a way that she's not been loved before.I saw your email at the TDI blue book so i have to contract you.
I want a woman that is not too hurt and not too hard to trust again and can give herself to a husband to be loved and taken care of in a way that will bring a joy of life and an appreciation she will look forward to every day. There is a lifestyle of marriage in the Lord that gives life andpurpose to being married and can really be enjoyed. I am looking for that quality of marriage are you?

I feel I am a man of integrity and a family provider. I think I am kind in heart and tender of soul. I am proud in the quality of what I do and responsible. I believe in taking care of a woman and treating her as a gift that God meant her to be. I also understand that making love is not just a physical act of two bodies.

I would want someone that is kind, caring, loving, enjoys life, one that knows there is stress in life..but doesn't let it run her life, one that isn't afraid to show and express their feelings, someone that agrees to disagree at times. You can email me through my contact email address if you think you are interested in writing me back, you can reach me through the mail as (tega ne bomo navajal, knede), I will be looking forward to hear from you soon.

Write Back Soon,

Jutro, jaz in ti

2008-11-24T11:17:00.000+01:00

Na neprespane noči se počasi navajam in zaradi nespečnosti si ne grem več na živce. Opazovanje jutranjega svita iz tople postelje, ki sem jo ravno v te namene obrnila, pomaga. Nedeljsko jutro sem si prilastila, samo moje je bilo in takrat sem se odločila, da je treba odnehat, čeprav ni niti malo enostavno.

Ponedeljkovo jutro je spet drugačno. Nebo je bilo jasno in ko sem pomižiknila, je iz oblakov začel naletavati sneg. Mojih misli oblaki še niso prekrili, a se moje telo neodvisno od njih vseeno nekontrolirano trese.

Če bi sneg prekril in zamrznil potrebo po njem, bi...

Potrgala bi jim krila

2008-11-20T21:35:00.000+01:00

Kaj je s temi mušicami in zakaj nastopam v najrazličnejših izmišljenih zgodbicah, če pa se sploh nisem udeležila nobene od avdicij, medtem ko bi mušice tako ali tako morale že zdavnaj pocrkat. Prisluhi piskajočega telefona me zasledujejo na balkonu in v kopalnici, policaji pa že drugi dan krožijo po soseski brez očitnega razloga, ampak utripajoče modre lučke se v megleno noč res lepo podajo tudi takrat, ko si na prvi pogled še vedno iste mušice na zaslonu pretegujejo krila. Moj konec nima začetka, ker že začetek ni imel konca, na uho pa mi je ravnokar pribrenčal komar, jaz pa naj verjamem, da bo jutri padal sneg in da se v ponedeljek začenja zima. Oblečena sem bila v plavo in mali čopki las so mi štrleli na vse strani.

Služite li ovdje duplu votku s utjehom?

2008-11-19T19:36:00.000+01:00

Kihnem in si zaželim na zdravje, rolete spustim do konca pred kratkim popravljenega okna, ker sem še bolj prej pred kratkim ugotovila, da lahko naključni sprehajajoči se po glavni cesti, brez prevelikega napenjanja zijal, opazujejo mojo nago rit, medtem ko si pulim obrvi pred enim izmed štirih ogledalc v sobi.

Spravljam se k prepisovanju nečesa kar ne razumem in mimogrede sestavljam nekaj kar naj ne bi razumeli drugi, za tretje pa mi z vsakim dnem in vsako tretjo nočjo postaja vedno bolj vseeno in prepričana sem, da bo sonce skozi vso zimo sijalo od vzhoda do zahoda, če bom od doma odhajala zavita v šal.

Podarjenih nasmehov se ne da ukrast in ukradenih nasmehov se ne da podarit.

Disturbia

2008-11-18T20:48:00.000+01:00

Sweet Mother of Jesus... Le katero konfekcijsko številko je ona nosila? Bohve, ampak v tem trenutku to ni tako zelo pomembno, da bi se jezila, ker mi najverjetneje ne bo povedal. Sem pa vseeno malček nervozna, tale zapis je posledica, vzrok pa sem našla pri Ireni in Viktorijinih angelčkih. Nevozno me delajo res najbolj neverjetne reči.

Kratek povzetek. Irena je naredila strašansko reč in pod slike nekaterih angelčkov prilimala še podatke o njihovi višini, teži, merah in konfekcijskih številkah. No, ja, to samo po sebi niti ni tako zelo strašansko, saj je precej splošno znana reč, da če kje, potem se laže v manekenskih vodah. Par centimetrov gor ali par kilc dol na papirju jim zna povečati možnosti, da sploh pridejo do naročnika, kjer ga lahko prepričajo še s kakšno drugo kvaliteto kot spodobnim profilom in golimi številkami. Tiste manj znane. Tiste bolj znane pa skoraj morajo ohranjat imiđ fantazijskega bitja, zato tudi Heidi Klum nesporno pripada konfekcijska številka 34. I'm no Heidi, seveda, ampak danes sem se zanalašč primerjala z njo.

Heidi je visoka 176 cm, težka 57 kg in njene mere so 89/62/90. Aja, in Heidi ima tri otroke. Biološke.

Nimfa je visoka 178 cm, težka 52 kg in njene mere so 88/65/88. In Nimfa je nedolžna. Vsaj kar se rojevanja tiče.

Seveda je Heidi vrhunska manekenka (aj lav hr!), Nimfa pa povprečna slovenska deklina, zato je vsem zgoraj naštetim dejstvom navkljub logično, da Heidi nosi konfekcijsko številko 34, jaz pa se pri vsej svoji anoreksičnosti še nikdar v življenju nisem stlačila v nič manjšega od konfekcijske številke 38. Resno, prvič v življenju sem se z babičinim šivilskim metrom premerila in prvič v življenju sem premetala pol omare in preverjala kofekcijske številke (na kosih kjer jih še nisem potrgala stran, ker me malo reči nervira tako zelo kot stik teh malih nagravžev z mojo kožo).

Ampak to sploh ni to kar me nervira, vse zgoraj našteto je popolnoma ok, znervirale so me predvsem komentatorke Ireninega zapisa, ki vse po vrsti z največjo lahkoto skačejo v konfekcijsko številko 34. V katerem paralelnem vesolju že?!

In če smo že pri paralelnih vesoljih, moja Luba je z današnjim komentarjem o novi voditeljici PopIn-a odprla povsem novo: Čelo Ote Roš je tako veliko, da bi ga Edi Pucer z lahkoto uporabljal kot trotelboben. Aj lav hr tu. Mojo Lubo, Ota mi ne potegne sploh.

Pozabila sem naslov...

2008-11-13T21:45:00.001+01:00

Vsakič, ko berem ŠVPG, se ne morem znebiti občutka, da je ves napredek iz nas naredil le še večje butce. V vsej svoji superiornosti želimo početi vse, kar počnejo ostala živa bitja. Termiti gradijo, dajmo še mi, pingvini se potapljajo, dajmo še mi, tigri lovijo, dajmo še mi, orli letijo, dajmo še mi in za vsa ta početja si izmislimo razloge, potem si izmislimo načine, potem si izmislimo namene in izmislimo si zadoščenja ter terjamo pohvale. Vmes se spomnimo še neštetih drugih pogruntavščin, iščemo, sledimo, raziskujemo, preizkušamo in...rastemo? Za koga in kaj bi se zgodilo, če bi nekoč res zrasli do konca, do popolnosti? Bi sploh storili kaj drugače, če bi poznali odgovor in vprašanje. Če nas življenje definira, kaj z nami počne smrt?

I feel...

Drgetam

2008-11-13T10:05:00.000+01:00

En del mene je besno nesrečen, drug del pa prestrašeno srečen. Zaradi dveh povsem različnih stvari, seveda. Največji del mene pa je samo strašansko utrujen. Spet smo v obdobju inventure in moje telo se začenja z mano kregat. Včeraj so nekoga že odpeljali z rešilcem (kolaps), danes pobiramo stave, kdo bo naslednji. Kandidatov je kar nekaj.

Včeraj sem jedla golaž. Nespasiran. Z dejansko vidnimi delčki zelenjave in začimb. In v bistvu mi je bilo povsem vseeno. Zmetala sem vase vse že omenjene delčke skupaj z makaroni in zeleno solato, zraven sem pojedla še jajčka, že nekaj trenutkov kasneje pa sem se namakala v banji in lupila mandarine. Ne vem od kje natančno sem potem privlekla še toliko moči, da sem med nešteto umetnimi nohti našla deset relativno uglednih in si jih z ostanki lepila uspešno prilepila. Ko sem se ulegla, so se veke zaprle s tleskom. Ne hecam se. Ampak še nisem smela zaspat. Kadar čakaš nekoga, ki ti je ljub, se proti zaspanosti boriš z vsemi mogočimi in nemogočimi sredstvi. Sama sem bistveno premalo oblečena na balkonu počasi vlekla čik, ker je branje knjige tokrat žal delovalo nasprotno od želenega.

Šele potem sem se stiskala...

Hepi fejs

2008-11-11T16:47:00.000+01:00

A veste, saj nisem skoz žalostna. Danes recimo, danes sem pokonci že od sedmih in zvečer se ga bom napila! Moja luba praznuje in staranje je pač treba konkretno zapit. In ob osmih zjutraj sem fotkala. In se smejala.

Double trouble

2008-11-10T11:26:00.000+01:00

Šepetalka, skrita v moji podzavesti in narejena zato, da se oglasi ob najbolj neprimernih trenutkih. Ignoriranje deluje za določen čas, ne tako kot njegovo, ki je nastavljeno na nedoločen. Utripam, enkrat počasi in dvakrat hitro. Aritmija klicanja na pomoč. Vsak dan. Ves dan. In zvezdice božje migljajo z neba.

Zredila sem se za tri kilograme in shujšala za pet. Prvič v življenju me lastna teža dejansko obremenjuje. Meja dobrega okusa. Saj jem, ampak je isto kot če ne bi. Če se mi je do sedaj zdelo, da izginjam psihično, lahko danes opazujem še svoje fizično izginjanje.

I was trouble until I got in trouble.

Don't mind me

2008-11-09T00:51:00.000+01:00

You know you are in love
when you see the world in his eyes,
and his eyes everywhere in the world.
- David Levesque -

Čist mal si, potem te pa fejst velik ni.
Zavijam se v ostanke tvojih sledi.

Who's that girl I used to know?

2008-11-07T20:37:00.000+01:00

Če nekdo res dolgo ne najde razloga, da te objame, je najverjetneje krivo to, da razlog sploh ne obstaja. Anede? Sevede.

V petek zvečer ni nobenih problemov,
v petek zvečer ni nobenih skrbi.
V petek zvečer se mi jebe cel svet,
v petek zvečer sem lahko zadet.

V petek zvečer nimam nobenih skrbi,
v petek zvečer mi noben ne teži.
V petek zvečer se spet lahko smejim,
v petek zvečer, v petek zvečer...
(niet)

V petek zvečer hočm vedt kaj si misliš,
v petek zvečer hočm vedt kje si.
V petek zvečer hočm spet ti mal nagajat,
v petek zvečer, gledat v tvoje oči...
(nimfa)

Udarim se po levem licu in nastavim še desno. Smack my bitch up. Snap.

Put that mirror away...

2008-11-07T12:14:00.000+01:00

Pomaga, če se zvečer pogovarjam, res pomaga. Ampak redki so, s katerimi se ali lahko ali pa ki me takšno sploh lahko prenašajo. Pa tudi težko je. Hendlat občutek, da nekoga obremenjuješ s svojimi težavami. Še posebej, če si cepljen proti temu. Je pa fajn, ko ti nekdo na vse to odvrne, da se rad pogovarja s tečnimi puncami. Ne moreš, da se ne bi začel vsaj narahlo smejat. Težave seveda ne izginejo niti se ne zmanjšajo, začutiš pa bežen premik misli v 'tudi s težavami bo šlo' smeri.

Nekam apatična sem danes pa se me kljub temu še vedno da prizadeti.

Iz oči

2008-11-06T13:31:00.001+01:00

Nobenega presenečenja, moja lastna neumnost je zaplavala v povsem nove sfere. O, ja, da se, seveda se da. Neštetokrat se da nasesti, neštetokrat se da verjeti, neštetokrat se da oprostiti, ampak še vedno se ne da niti za hip pozabiti, ne da se it naprej brez obračanja nazaj, ker me, če nič drugega, zjebe vsaj tajming. Ne moj, njegov. Točno ve kdaj, kaj in kako. Moja lastna neumnost me jezi točno toliko kot njega zabava. Od joka mi gre že na smeh. Resno. Z roko se butam ob čelo in vse stvari so mi jasne kot beli dan. Zadnjih nekaj mesecev resnično jasnovidno napovedujem prihodnost iz katere vzorca se mi ne uspe iztrgati. Kot jebeni pubertetnici. Kot človeku brez kančka ponosa. Kot nebogljenemu bitju brez lastne hrbtenice. Kot nekomu, ki ga ne poznam, a točno vem, da obstajam. Takšna. Če se še kdaj v življenju zaljubim, si pri tisti priči kupim črn kabriolet in se zapeljem čez prvo pečino. Svoje debilnosti ne morem več obvladovati še manj pa prenašati. Ni najbolj pomembna stvar na svetu to, da me objame. Ni. Ne sme bit.

Ker...

2008-11-05T12:47:00.000+01:00

Don't get your hopes up. Itak, ampak ipak sem točno to naredila, zato da danes lahko že ves dan nemirno cepetam in točno vem, da me v prsih ne stiska zato, ker bi mi rasle joške. Saj vem, da je do večera še dolga in da me lahko še marsikaj preseneti, le tako prekleto se bojim, da me ne bi ponovno presenetila samo lastna neumnost. A bi šlo?

Ker...mi je zmanjkalo besed.

A veš...

2008-11-04T10:32:00.000+01:00

Obdobje bizarnih sanj se nadaljuje. Nenavadno, ker si sanj sicer nikoli ne zapomnim. Vedno sem govorila, da ko spim pač spim in ko se zbudim običajno že precej zamujam (bilokam), tako da so mi sanje resnično zadnja briga. No, ne več. Sedaj se obvezno zbujam s čudno grimaso na obrazu in ogromnim utripajočim WTF?! nad glavo.

To noč sem se ukvarjala z dvema retardiranima bratrancema in policajem na kolesu. Sanje vsekakor niso bile erotične, vidim pa nekaj malega logičnosti v dejstvu, da mi je policaj na glavo tiščal čelado. Pretresov v mojem življenju pač ne manjka in to kljub trdni odločenosti, da ne zapuščam varnega zavetja doma razen kadar to ni nujno potrebno. Pretresi me najdejo.

Včerajšnji me je zahakljal v postelji. Skoraj mirna sem podirala nov rekord BrickBreakanja, ko je zazvonil telefon in izpisal TISTE tri črke. Kar naenkrat sem se znašla sredi Beograda. V prvi vrsti sem se z njegovimi rokami okoli svojega pasu drla TISTI komad, s katerim se je vse skupaj začelo. Kakšnih dvajset minut kasneje je bilo vsega konec. Muzika je potihnila, luči so se ugasnile, njegove roke so me izpustile in v grlu je ostal samo še osamljen cmok.

Kljub temu sem zaspala z nasmeškom. Občutek, da me pogreša, je definitivno nekaj, na kar bi se lahko navlekla. Že spet. Vem, vse vem. In verjamem, da se bo zid podrl, če bom le dovolj dolgo butala z glavo obenj. Moram verjeti. Brez tega me preprosto ni.

Ne slaže se kalendar...

2008-11-03T20:49:00.001+01:00

Spremembe znajo bit za človeka navad precej stresne. In so. In hkrati niso. No, so preden se za njih odločim, potem pa nehajo bit. Dramatiziranja se ne bom nikoli odvadila, je pa prijeten korak naprej to, da kljub dramatiziranju reagiram, namesto da lezem sama vase, kar sem mojstrsko počela, ja, zadnjih nekaj let, bohmenimard. Smisla pa še vedno nobenga, anede? Me skor ne briga, jaz danes razumem miljavžnt več kot sem razumela včeraj in ne moti me preveč, da še vedno razumem miljavžnkrat premalo.

...dobro je kad u životu neko te sluti, ti nekoga slutiš...
...ali je najbolje kad u životu imaš nekog s kim možeš...
...da šutiš...

Ne, še vedno nisem srečno zaljubljena, imam pa nov telefon in novo telefonsko številko, kar se je izkazalo za precej katarzično izkušnjo, kdobisimislil. Tudi telefonske številke sem se trmasto oklepala, tako kot mnogih drugih stvari in še enkrat več sem zmagala v odkrivanju tople vode, ker sem ugotovila to, kar čivkajo vrabci, siničke, lastovice in kos, ki se je na tretji najvišji veji edinega drevesa brez vseh listov v vrtu nastavljal soncu...there is a time for everything...time to let go... Diham.

Pa ne že spet...

2008-11-03T11:10:00.000+01:00

Skoraj sem še živa, ampak tokrat vse skupaj nekako hendlam. Podaljšan vikend je pasal kot ata na mamo, čeprav tega ne bomo preveč pogrevali, ker odpira malo morje travm. Saj načeloma jih imam rada, včasih se mi celo zdi, da bi lahko bile moje bistvo, še posebej na ponedeljkovo jutro, v katerega sem se prebudila iz erotičnih sanj, v katerih je glavno vlogo nič kaj travmatično odigral sam Jonas Ž. Moja podzavest se je očitno odločila onegavit z vezanim očetom (menda) treh otrok. V službo sem zamudila samo pol ure.

Skoraj mi je tudi uspelo nehat razmišljat. V petek nisem razmišljala kakšnih šest ur, v soboto pa kakšne tri in ko sem v nedeljo že postavljala rekord in se bližala pravljični sedmici, mi je zapiskal telefon, ker se je ON po nekaj mesečnem (ne)jebanju odločil, da je res bil največja brezčutna svinja ever in da do mene nikol več noče bit tak. In zdaj sem spet slabo in spet sem tečna in spet me vse boli in spet ne vem kaj bi in sploh ni čudno, da po vsem tem v sanjah zlorabljam nič krivega Jonasa. Oprosti...